Izlet, s katerega se vrneš malo drugačen

Otok psov (LUD Literatura, 2022) je po kratkoprozni zbirki Šarm (Cerdonis D.O.O., 2017) ter strokovni monografiji Poročilo o melanholiji: primer Kafka (FDV, 2021) tretja knjiga pisatelja in doktorja kulturologije Primoža Mlačnika ter obenem njegov romaneskni prvenec. Zgodba Otoka psov je postavljena na otok Gran Canaria, kjer na oddelku za politične vede Univerze Las Palmas odjekne eksplozija. Skozi mnoštvo pripovednih glasov se tekom romana dokopavamo do podatkov o ozadju dogodka, a se obenem zdi, da dobimo več odgovorov na vprašanja, ki niso bila zastavljena, kot na tista, ki so bila. O splošnih značilnostih romana, njegovi umestitvi v Mlačnikov opus ter širši literarni prostor in še čem sva spregovorila z avtorjem.

Začel bi pri zapisu na zavihku in sprožilnem dogodku romana, eksploziji na Univerzi Las Palmas. Takoj je prišlo do oznake kriminalka, kar je gotovo legitimno po najširši definiciji žanra, seveda pa je težje reči, da gre za detektivko (tudi na ta žanr je najti namig). Kako sam gledaš na to oznako? Je nenazadnje mogoče govoriti o kriminalu kot pomembni temi Otoka psov, le da tu ne gre nujno za vprašanje omenjene eksplozije?

V moji perspektivi je kriminalka zgodba, ki prikazuje kriminal. Če obstajajo detektivska triada in proces detekcije, temelji na detektivskem obrazcu. Če eden od elementov manjka, gre za kriminalko, ki se žanrsko odmika od detektivskega obrazca. Zanj je značilno, da se v njem lik detektiva spopade z zločinsko uganko, ki jo pojasni prek analize detektivski sledi in identificira odgovorne zločince. Takšna kriminalka je zato ideološka forma, v kateri legitimna avtoriteta napravi ‘red, kot se spodobi’ in uveljavi določene ideje ali vrednote. V razširjeni opredelitvi detektivke kot popularnega kulturnega obrazca lahko na primer staro serijo Kitchen Nightmares, v kateri šef kuhinje Gordon Ramsay restavrira red restavracije, obravnavamo kot kriminalno serijo. 😊 Če so prestopki navidezno nedolžni, posledice pa (potencialno) hude, lahko iz tega obrazca nastane grozljivka ali komedija. Recimo, da se nekje v teh okvirih nahaja Otok psov, ampak roman ni formulaičen.

V tej knjigi me je med drugim zanimalo sistemsko nasilje, ki običajno ni prepoznano kot kriminal, ker je enostavno del družbene strukture ali pa pomemben element, ki omogoča normalno delovanje neke institucije. Seveda, nekateri sistemi so bolj nasilni kot drugi in nekateri ljudje so bolj izpostavljeni sistemskemu nasilju, ampak včasih se mi zdi, da se ljudje sprijaznijo z zavistjo kot zadnjo fazo kritičnega mišljenja: ugotovili smo, da nam ne gre tako slabo, saj gre drugim še veliko slabše. S tem smo pomirjeni in zadovoljni, za domiselno primerjavo pa si lahko tudi čestitamo.

Če skuša nekdo uveljavljati ideje, ki so univerzalno bolj demokratične in pravične, pa mu to onemogočajo sistemske strukture, zakoni, ideje in drugi ljudje, lahko ima vse to kriminalni značaj, ki se kaže kot nadlegovanje, maščevalno odpuščanje, mehka ali trša cenzura, tožba, ipd. V vlogi žrtve ali zločinca se lahko znajde tudi nekdo, ki zakon jemlje preveč resno. Nekdo, ki ne upošteva, da obstajajo nenapisana pravila, s katerimi se ‘legitimno’ krši napisana pravila. Tudi ideologija je lahko neposredno kriminalna stvar kot skupek idej, ki prekrivajo ali naturalizirajo izvirno, kasneje institucionalizirano kriminalno dejanje.

Veliko ‘velikih’ slovenskih zgodb iz preteklih let ima te elemente. Poleg sprememb bralskega okusa in uspešne kulturne industrije je morda eden od (libidinalnih) razlogov, da slovenske kriminalke cvetijo, tudi ‘kriminalna razlika’ med idealizmom in konformizmom v vsakdanjem življenju. Sicer se mi zdi, da si Slovenci celo v fiktivnem svetu ne upajo ubijati likov, ki bi si to morda ‘zaslužili’. 😊 Raje morijo samske ljudi, ločence, prešuštnike, geje, ipd. Slednje morda kaže na to, da kriminal primarno dojemajo kot intimno stvar. Lahko bi tudi zagovarjali tezo, da je kriminal dober, ker spodbuja družbeni napredek. Sili nas v boj za razliko med dobrim in slabim, na kateri bi morale temeljiti nove družbene pogodbe. Stare očitno izgubljajo veljavo. Zato je toliko krindža. 😊

Za Otok psov je značilna izrazita umeščenost v akademsko sfero s popisom le-te, kar je denimo tudi kritičarko Anjo Radaljac v recenziji v časniku Delo spodbudilo k sodbi, da gre za nekakšno variacijo kampus romana. Presečišča denimo z romani Davida Lodgea je gotovo mogoče najti, priče smo celo namigu na Coetzeejevo Sramoto. Koliko sam vidiš umestitev romana v ta kontekst in koliko gre po eni strani za tvoje poklicno in osebno poznavanje tovrstnega okolja ter koliko gre pravzaprav za (brutalno) kritiko tega?

Te omembe so za bralce in literarne kritike, ki bi radi odpirali, primerjali ali zapirali diskurze. Lahko bi jih tudi izpustil, ampak so se mi zdele zanimive. Nekoč sem prebral tri modrosti o pisateljskem poklicu, ki kot večina modrosti delujejo predvsem retroaktivno. V prvi bodo dobro pisali tisti, ki izhajajo iz svojih izkušenj, v drugi pa so dobri šele tisti, ki suvereno opisujejo reči, o katerih nimajo pojma. No, v tretji modrosti se prvi dve ne izključujeta. 😊 V akademskem okolju verjetno ni drugače kot v drugih vse bolj korporativnih okoljih. Tukaj je navijaštvo: ko nekomu nekaj uspe, se z njegovim delom hvali vsa skupnost, ko mu spodleti, je za neuspeh odgovoren sam, skupnost pa izgine brez duha in sluha. Tukaj so še razvodenela raba velikih besed ob majhnih dejanjih, različne oblike nadlegovanja, korporativno delovanje, ki niža kakovost izobraževanja in raziskovanja. Vsi problemi, ki pestijo različne plasti slovenske družbe, zelo verjetno pestijo tudi slovensko akademsko sfero. Rečeno z Robertom Pfallerjem: kulturi samoodpovedi in samoizpovedi sovpadata.

V oči pade tudi umestitev na Kanarske otoke, del sveta, ki morda v povprečnem celinskem imaginariju predstavlja rajske počitnice, v Otoku psov pa zadobi temnejše barvne odtenke. Kako je padla ta odločitev? Kaj ti je omogočala umestitev na geografsko osamljen del sveta?

Da, tudi v raju ni raja. Kakšna anorganska oseba bi izjavila, da je ta odločitev padla zelo organsko … Omogočala mi je raznorazne premestitve, raziskovanje novega, razmišljanje in odmišljanje. Med družbenim zaprtjem smo vsi živeli na samotnih otokih, na internetu živimo na samotnih otokih. Da bom kot moralno pravšnja oseba napravil dober vtis, naj omenim, da tudi revnejši sloji, ki v kulskih neoliberalnih diskurzih niso reprezentirani, živijo na samotnih otokih. V osebnem kontekstu ‘otoških študij’ velja upoštevati, da sem se z otoka v Slovenijo zadnjič vrnil 7. marca 2020 naravnost v izredno stanje.

V romanu mrgoli medbesedilnih referenc, najsigre za navezave na druga literarna besedila, literarne pojme ali nenazadnje geografska in zgodovinska dejstva. Predvsem pri slednjih me zanima narava igre med fikcijo in resničnostjo.

Ne bi rad deloval kot umetnik, ki najbolj uživa v razstavah svojega popka, ampak recimo, da tukaj obstaja več načinov združevanja resničnosti in fikcije. Recimo, da njihovo naravo usmerjajo modernistični pristop in načela strjevanja, popačenja in cenzure, ki delujejo v sanjah. Geografske in zgodovinske navedbe so večinoma točne. Geografske sem spoznaval z udeležbo, zgodovinske pa v knjigah. Resda sem se z obojimi igral. V najboljšem pomenu besede je lahko literatura igra, v kateri se od strasti izgubiš in si zanjo pripravljen zastaviti vse, čeprav gre za nepomembno dejavnost. Pred enim tednom sem poslušal predavanje Svetlane Slapšak, ki je omenila, da je med pisanjem ne zmotijo niti potresi ali koncerti godalnih orkestrov niti zavijanje reševalnih vozil ali policisti na konjih.😊

Je romanu mogoče najti kakšno posebno mestu v okviru tvojega akademskega dela? Spogledovanji s psihoanalizo in kritiko kulture se zdita razvidni. Ali je mogoče iskati tudi sledi tvojega ukvarjanja z modernizmom in nenazadnje Franzem Kafko?

O tem težko govorim na kratko. Mest je več, ampak niso vsa transparentna in povedna. V kontekstu svojega dela v zadnjem času (dekonstrukcija slovenskih detektivk) lahko povem, da mi je na nekaterih mestih tudi spodletelo. Naj malo ‘pokafkaziram’: tako kot Josef K. v Procesu, modernističnem kriptodetektivskem romanu, ima tudi v mojem romanu eden od osrednjih likov značaj zločinca, žrtve in detektiva.

Na kakšen način je potekala izbira pripovedovalskih glasov? Zdi se, da so ob osnovni zastavitvi zgodbe romana tu še vse možnosti odprte, izbor specifičnih glasov (med katerimi se zdi, da ima posebno vlogo Pinocchio) pa je že plod specifične strategije gradnje romana …

Glasove sem izbiral spontano. Veliko je bilo vživljanja, raziskovanja, načrtovanja in brisanja. Nekoč je bil na nekem mestu vsak od teh glasov moj, ampak (avtorska) pisava se konča na svojem začetku. Preden sem na obzorju zagledal obrise obale, sem samo užival v ritmu neslišnega pljuskanja, ki ga zaslišiš, ko sredi papirnatega oceana po pripovedovalčevem nareku vsaj desetkrat prebereš in dopolniš njegovo pripoved. 😊

Kaj pomeni Otok psov v odnosu do tvojega literarnega prvenca Šarm? Zdi se, da heterogenost, ki je za kratkoprozne zbirke tako ali tako značilna, vsaj tematsko ostaja, medtem, ko je roman jezikovno in slogovno bolj poenoten. In nenazadnje: je mogoče ob Otoku psov vendarle tudi zamajati definicijo romana?

Ne vem, kaj pomeni ta odnos. V Šarmu sem skušal razpoloženje gojiti na ravni estetizirane povedi, ki je vsaj v moji glavi drsela z različnimi hitrostmi nežnosti, v Otoku psov pa sem ga skušal prestaviti na raven zgodbe, ki drsi skozi razhajajoče in prekrivajoče se večglasne pripovedi. To bahtinovstvo mi je všeč tudi pri drugih pisateljih in pisateljicah. Recimo, da sta obe knjigi nastali v duhu kritike moralno-politične konservativnosti, ampak mislim, da je Otok psov bolj vesela knjiga. Ne vem, to bi moral vprašati kakšnega čevljarja. 😊 Jaz sem samo skušal napisati nekaj dobrega. Nekaj, kar te odpelje na izlet, s katerega se vrneš malo drugačen.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS