Letala že vedo

Vrnitev iz Mehike na münchensko letališče je bila hoja v krogih v znamenju večnega premlevanja. Drugega mi ni bilo početi, že na carini so me spremljali stoični ljudje, trdni in dostojni v svojih namerah, da se mi je zdelo, kot da vsak živi v svoji kapsuli. Brala sem o ljudeh, ki cele dneve delajo in hodijo spat v takšne domove, ki spominjajo na gojišča sviloprejk, a ne ustvarjajo novih življenj. Velika letala so bila železne ptice, ki so vedno znova vzletale, opozarjale, da je moje kroženje le začetek, da bo za vrnitev v svet radovednosti in raziskovanja, kjer se varnostniki predstavljajo po imenih, potrebna dvižna sila, ki bo nekaj premaknila.

Kiarostamijev film Kje je prijateljeva hiša?, ki sem ga gledala med čakanjem na povezovalni let do Dunaja, je presunljivo pokazal, zakaj se ljudje zatekajo v kapsule in zakaj se oblikujejo družbeni pojavi kot hikikomori (socialna odtegnitev, kjer se posamezniki zaprejo v svoja stanovanja in več ne izstopijo). V Ahmedu, dečku, ki išče svojega prijatelja, da bi mu vrnil zvezek, se zgosti vsa osnovna toplina in dobrota, ki je večino ljudi zapustila. Njegovo iskanje je poetična saga premagovanja velikih belih sten, hribovitih ulic in lažnivih odraslih, ki mu ne želijo pomagati. Precej enostavna filmska kompozicija prikazuje temeljni trk med dobrim in zlom, ki poglablja razdalje med ljudmi in utrjuje njihovo osamljenost.

(vir: IMDb)

Ahmed bi lahko končal v kapsuli ali kot hikikomori. Njegova oddaljenost od ostalih gradnikov njegove skupnosti je precejšnja, zdi se, da se njegova notranjost napaja pri nekem višjem viru, ki je drugim nedosegljiv. Predvsem je izrazito etičen, pravičen, kljub ponavljajočim se zavrnitvam ohranja svoj osnovni moto: poiskati prijateljevo hišo. Skozi romanje ohranja upanje, kar se zdi za sodobnega človeka precej nenavadno, morda celo naivno. Hitro je jasno, da želenega kraja ne bo našel, ampak njegovo popotovanje je prikaz, kako se boriti proti silam, ki bi nas skušale spreobrniti v pasivne in cinične opazovalce propadajočega sveta.

Pojav hikikomori in naseljence kapsul zaznamujejo mnogotere oddaljenosti od sveta, najintenzivneje socialne. Posamezniki, ki se odločijo za socialno odtegnitev hikikomori, se popolnoma odpovedo stikom z ljudmi, velikokrat izgubijo osnovni občutek za oblikovanje bližine. Tisti v kapsulah so spet svojstveni, saj predstavljajo vrh kapitalističnega podaljška: hustle kulture, ki spodbuja obsesivno posvečanje delu. Hustlerje vidim v poslovnežih, ki živijo na letalih, imajo prefinjeno oblikovane kovčke, še bolj svetleče se obleke, od katerih se v spoštovanju odbija vsakršen radoveden pogled. Na metroju münchenskega letališča nihče ne vzpostavlja očesnega stika z drugimi, bliže so mi vrteča se kolesa podvozja, ki vedno znova iščejo zagon, da bi se pripeljala do nove postaje. Ljudi spremlja nenavadna vljudnost, in ko si odstopamo sedeže, se nerodno prestopamo, da ne bi koga užalili. 

Ko hodim v krogih okrog istega stranišča, kjer se čistilka glasno pogovarja po telefonu, so moje misli vse jasnejše. Ljudi na terminalu je še kar nekaj, a zdi se, da se lepijo ob stekla, figurice, ki so tam zaradi prisotnosti same. Ali tudi oni slišijo letala in njihove obljube, ne vem. V resnici bi rada poznala kraj, kjer mislijo oni. Njihov prostor ostaja uganka, ki je sama ne morem razvozlati, bližanje je premik, ki ga počneta vsaj dva. V tem trenutku bi bila lahko tudi izrazito introvertirana, ranljiva in perceptivna ženska junakinja katera izmed romanov Sally Rooney, čeprav mi čustvene zadržanosti ni ravno pripisati, sem postavljena v okolje, kjer sem lahko le pasivna opazovalka, čeprav bi rada raziskovala drugega.

Flannery O’Connor je v eseju »Pisati kratke zgodbe« govorila o literarnem ustvarjanju kot dejanju raziskovanja in odkrivanja, kjer ni vnaprejšnjih načrtov in je pisatelju dano, da ga proces posrka. Najbrž lahko odvzame vsaj košček razdalje, odlepi figurice s stekla in dvigne naše poglede, da se staknejo. Kot ima hikikomori svoj antipod v konceptu ikigai (iskanje smisla v življenju, skupnosti) in tisti v kapsulah v quiet quittingu (nesprejemanju dodatnega dela kot obliki upora proti deloholizmu). In tukaj se v svojih münchenskih potezah, kjer so ljudje zaprti vrči lastnih misli, odpira Ljubljana, iz katere se izteka poletje. Kljub domačinski izpraznjenosti in turistični zapolnjenosti ohranja mojo naivnost in radovednost, saj se odpira v neskončnih možnostih branj, pisanj na različnih koncih mesta. Tukaj se najdejo zbliževanja, vanjo je padlo tisto münchensko letalo in mi pomignilo, da se o vsem tem da pisati.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS