Krog

Tukaj se pot konča,
avtomobili vozijo v klanec
proti pokopališču, venci se drgnejo ob šipe.
Morje je blizu, a hkrati daleč:
napet trak na obzorju.

Poskušam se spomniti, kaj sem prinesla s sprehoda:
travno bilko, vejico, misel.
Izmuznila se je kot prah.

Tudi če drobci v snopu svetlobe
zgolj mimogrede pritegnejo pogled,
če enkrat samkrat zdrsneš z dlanjo prek srbeče kože,
se tvoja kretnja zapiše na notranjo stran, v sluznico pesmi.

Trak se oprijema obzorja kot las.
Med ljubljenjem drsijo po hrbtu in se pozibavajo.
Pustim jim, da rastejo.

Besede mi dajejo prostost,
ki jo iščem v ljubezni.
Učijo me preprostih stvari,
kot je ta, da pripadam telesu, večjemu od svojega.

Brez prekinitve želim hoditi po hribu navzgor,
zato, prosim, ne pošiljaj esemesov.
Divja pokrajina zbuja lakoto,
med bodljikavim grmičevjem iščem prostor zase.

Prinesla sem še nekaj:
podobo smejočega se Bude z okroglim trebuhom.
Za njegovim popkom nastaja svet.

Vsaka pesem je kontinent zase,
s svojimi mikroorganizmi,
govorico in potmi.

Ne spreglej bilke, zapletla se je med lase,
ko sem ležala na travi.