Replike

Benjamin

Upaš, da ne bo ostala tam, praznih rok. Medlo dežuje. Zbegan in utrujen odgovarjaš. Stegneš dlan. Stik je prikrit. Strah te je prekiniti besedo. Trdiš, da tvoj nasmeh ni namenjen nikomur; to je kliše.

Šel si do konca in zdaj misliš, da je konec. Da se odpira prostor za življenje. Ali se? Veva, čemu sediš pri strani, izven. Lahen pritisk na senca je dovolj. Nehote zategneš čeljust. Trzneš.

Zdaj razume, kaj je šok.

Gozd

Preslikave pridejo s spomini. Preobrati z istim koncem, ki ga ni. In spet mostovi. Razbeljene ceste in kasneje asfalt po dežju. Vsi utihnejo. Zaspijo. Naveličani in žejni sanj. In spet žuželke. Gost gozd, ki ti sledi. In z njim drobne slepe kače. Vešče, ki se lepijo na luč. Pes od nikoder, smeh od nikogar. Na stežaj odprte stene. Dolgi dnevi, kratke sence. Iste geste, iste misli. Veje, ki zastirajo pot. Mula se utaplja v blatu. Ob cestah ruševine in ljudje, ki strmijo predse. Pokimajo in nadaljujejo. Končaj, preden se stemni, in pojdi s poti. Ne žvižgaj, ne kliči, ne beži. Glej nazaj.

Blizu

Gledaš točko. Ki se bliža migljaje. Razpršeni delci središča ciljajo tvoja usta. Jih ne dosežejo. Skoraj padeš. Cefraš točko. Zdaj uhaja. Odštevaš. Vzpenja se, ko se spuščaš v nevihto. Prekmalu je. Pusti nuji, naj opravi svoje. Potem vodoravno: frontalen trk. Sunek in zasuk. In potem samo še –. Točka čaka. Nameriš, spet zgrešiš. Odhaja. Spodmakneš, razbiješ, vidiš izhod. Točko, obraz-iluzijo. Udariš, preskočiš, ustaviš. Samo za pavzo. Za ponoven vdih pred ponovnim potopom.