Zakonitost čistega časa, ki vodi ozvezdja

Duhovna ničevost vedenja o notranjem nebu je

najbolj nazorna Fraunhoferjeva črta sodobnega človeštva.

Velimir Hlebnikov, Svoje

Velimir Hlebnikov, »bodočnik« med ruskimi futuristi, se je rodil v družini ustanovitelja prvega narodnega parka v sovjetski Rusiji. V otroštvu je z očetom hodil na raziskovalne pohode, kjer si je delal fenološke in ornitološke zapiske, pozneje je ogromno potoval, se samoiniciativno učil jezikov, risal, slikal, študiral vse, od matematike in naravoslovja do rusistike in arheologije, a ničesar ni dokončal, predvsem pa je pisal pesmi, pesnitve in najzanimivejšo prozo, za katero J. Tinjanov v briljantnem zapisu, ki spremlja prvi zvezek slovenskega prevoda njegovih pesmi in pesnitev, pravi, da je »njen vpliv še v prihodnosti«.

V pričujočem izboru med drugim najdemo znane pesnitve Razglas predsednikov zemeljske oble, Beseda o Elj, Raztrganine na nebu ter Vdor vesoljstva, sledijo jim Misli in zapiski, vse skupaj pa spremljajo komentarji, ki z navedki iz avtorjeve korespondence sestavljajo integralni del Hlebnikove ustvarjalnosti. Izbor uvaja spis Svoje, za katerega naj bi si avtor želel, da bi uvajal vse izdaje njegovih del, kar je razumljivo, saj v njem pojasnjuje svojo kozmološko poetiko: »Želja, da bi ›umno‹ in ne zaumno razumeli besedo, je privedla k pogubi umetniškega odnosa do besede. To navajam kot svarilo.« Kot so v manifestu Beseda kot taka (1913) zapisali že ruski futuristi, gre pri »zaumnem jeziku« za odkrivanje izvorne forme, prodiranje v globino, se pravi ne za nesmisel, temveč za nov semantični sistem, po katerem deluje poezija. Hlebnikov tako umetnike bodočnosti roti, naj »zapisujejo natančne dnevnike svojega duha«, sam pa trmasto išče »zakonitosti časa«, skuša »doumeti enovitost svetovnih jezikov« in »smiselno utemeljiti pravico do videnj«.

Po Tinjanovu je Hlebnikov lahko izvršil revolucijo v literaturi zato, ker nas je učil, da sta si poezija in znanost sorodni na ravni metod. Rečeno drugače: vse je med seboj povezano, urejenost »nebesnih teles sončnega sveta sovpada s potekom človeških usod«, ljudje smo zvezde, jeziki so eno, skrivnost časa je njegova zakonitost, ki nam da, če jo dojamemo, odgovor na vse. Celoten opus Hlebnikova je prežet z željo po širjenju lastnega obzorja s tujim, predvsem azijskim, mešanja preteklosti s sedanjostjo in napovedovanja prihodnosti, sestavljanja svojevrstnega koledarja. Kot je zapisal v nekem pismu, je »zakone časa« iskal zato, da bi našel opravičilo za številne smrti v vojnah. O iskanju kronoloških zakonitosti spregovori v pesnitvi Batu in Pi:

Čez 317 (π + e) pomenijo valovi Tatarov

bitko pri Kalki – pogubo Rusije.

Otroci, tako je jasno, tako preprosto!

Kaj vam bo butasti učbenik?

Brž se začnite učiti igrati na vojni način,

vendar brez divjega cvileža smrti –

zvokoljudje smo!

Batu in pi! Violino nosim jaz na rami!

V teh verzih lahko zatipamo tudi eno glavnih razsežnosti pesnikove ustvarjalnosti: angažiranost, pacifistično anarhičnost. Njegova najbolj znana »protivojna deklaracija« je sicer Trobenta Marsovcev, v pričujočem izboru pa beremo Razglas predsednikov zemeljske oble, pesniško utopijo o mednarodnem združenju kulturnikov, ki bi ga sestavljalo magično število članov (317) in ki bi udejanjalo idejo »svetovne harmonije«:

Ali je spodobno, da Gospa Zemeljska Obla

(naj zgodi se volja njena!)

spodbuja vseširno ljudožerstvo

znotraj svojih meja?

In naj mar z vzvišenim hlapčevstvom

ljudje kot užitna bitja

ščitijo svojega vrhovnega Jedca?

In se sprašuje:

Če so države že slabe,

kdo izmed nas bo odkrižal roke

in obrobil njihov sen

pod odejo: na veke.

[…]

Rdeča strela je prerezala

modri prapor brezvlada,

prapor vihravih zarij, jutranjih sonc

je dvignjen in plapola nad zemljo,

tu je, prijatelji moji!

Predsedstvo Zemeljske Oble.

Bolj enigmatične so pesmi/pesnitve o »zvezdnem jeziku«, denimo Raztrganina na nebu, (gre za poimenovanje Rimske ceste v mongolskem izročilu, »šiv«, skoz katerega se »zvezdni jezik« siplje k pesniku preroku!), ki jo avtor podnaslovi Prodor v jezike, ali pa Beseda o Elj, ki je razmišljanje o zvokih, pomenih, različnih kulturah in neevklidski geometriji, in katere sklep zveni takole:

V ljubezni se skriva ukaz

ljubiti ljudi,

in ljudje so ti, ki jih moramo ljubiti mi.

Naliv je materin ljubimec –

luža pa otrokov.

Če je širina ploščine zaustavila točko, je to Elj.

Sila premikanja, zmanjšana

za ploščino dodatka – to je Elj.

Zvezdni jezik, ta »algebra govorice«, je do vsakdanjega jezika v enakem razmerju, kot so »osnovne računske operacije z algebrskimi vrednostmi do operacij z realnimi števili«, s čimer nam Hlebnikov spet sporoča, da je poezija bliže znanosti, kot si želimo verjeti, v naših časih – to dodajamo že mi – , polnih znanstveno-tehnološke iztirjenosti, pa jo s svojo vizionarskostjo in odsotnostjo nasilja neulovljivo prekaša. Morda je prav zato odrinjena na obrobje, in ja, morda bi bil res že čas za spremembo »predsednikov zemeljske oble«.

Da je hlebnikovski zvezdni jezik v slovenščini prava poslastica, je zasluga Andreje Kalc; ne gre samo za zvestobo zvenu, ki jo prevajalka udejanja skoz posrečene novotvorbe ali elegantno inkorporacijo neprevedljivih pesniških podob v slovensko jezikovno tkivo, temveč tudi za zvestobo tisti globinski avtorjevi intuiciji, ki nam trmasto govori, da je pravzaprav »vse eno«. Bralci Izbranih pesmi z njihovim avtorjem lahko »čutim(o): bolečina ognja in vonj lipe bosta slap števil. To je moj um«. In nestrpno čakamo nove zvezke, nadaljevanje pesniške avanture.