Beseda na sejmu

Pet stolov, pet mladih pesnikov.
V čem se razlikujemo od krav ali konjev?
Ne kažemo zob niti mišic,
pa se vseeno zdi, da bi se morali vsaj:
lesketati. Ali ritmično nizati črke, abecedo.
Vse je v akciji, nič ni aktualno, sodobnost
počiva v senci Vesoljcev, ki govorijo več
jezikov hkrati – ne, ker bi se jih učili od rojstva:
oni bivajo v njih.
Dva nočna ptiča na električnem kablu
si vse to zapominjata,
zaradi nekakšne uvidevnosti do človeškega
časa. Kameleon posluša in tipa z očmi in
utripa mu kri – prav tam: kot nejevoljna
prodajalka kruha hlepeče išče izhod iz svoje
izvolite – prosim situacije. Pritožuješ se,
zaradi opravljanja in blatenja tvojega imena,
medtem ko je hrbet edino, kar nam kažeš.
Odpri, razrahljaj, bodi črv, če hočeš, hrošč
ali mravlja, bodi majhen in se namnoži, da boš
doživel več in bližje zemlji (Zemlji).
Nekoč sem nekaj storila, kar me je močno
zaznamovalo. Vprašala si me, če mi je (bilo)
kdaj žal. Ja in ne in ne in ja in ja in ne in ne
in ja in tako nepreklicno do konca! Danes
imam izkušnjo in ne malo polomljenih kosti.
Če bi se odločila drugače, bi si verjela, da sem
kakorkoli pomembna in izgubila vse, kar sem:
lesket: odboj svetlobe.