Prah

V vrsti za vodo sem.
Kapljanje je danes počasnejše.
Vsak dan je počasnejše.
Nekega dne lahko izgine
in moje polje bo izsušeno.
Rjasto in suho v žgočem soncu.
V razpokah, napolnjeno s prahom.
Za mano rožljajo pločevinasta vedra
in moški glas divje zakriči:
»A si nora! Ne ga napolniti do konca,
mar ne veš, da boš polila?«
Umaknem se. Osramočena. Res je!
Ne smem politi dragocene kaplje,
niti kot daritev
zlobnemu soncu.

Danes sem videla ustreljenega mladeniča,
medtem ko sem nakupovala na tržnici.
Dva debelo zamolkla udarca in je padel
ter se lahno udaril v glavo.
Zleknil se je pod žgoče sonce in to je to.
(Drugi so se hitro razpršili v oblaku prahu.
V belem kombiju.)
Njegova kri je polegla prah
v majhne škrlatne curke prhe,
v majhne škrlatne rože.
Na žgočem soncu bodo majhne škrlatne rože
gorele in se spremenile v rjo.

Opotekam se domov prek pustega polja.
Moje pazljive stopinje, utišane s prahom.
Gledam v nebo – trdo, jasno, globoko –
Ah, čisto in visoko je nebeško nebo!
»Mar ni sence zame, da se skrijem pred
žgočim očesom nebes?«, sprašujem. Jočem.
(Kajn, moj brat, Kajn!
Poznam tvoj strah, tvojo krivdo in bolečino –
Tudi sama imam zdaj mrtvega brata.
Tudi sama sem zapečatena s škrlatnim madežem!)
Moje skorjasto črnilo je prekrilo moje pero
in v mojem srcu samo – prah.

Prevedla Ivana Komel