I long for one more night on Earth

Neverjetno srečo imam, da premorem dve roki,
dve nogi in na sredini prsnega koša rdečo, utripajočo mišico,
da poznega avgusta hodim ob severni obali
in se čudim kopalcem, ki se pri pičlih osemnajstih stopinjah
namakajo v vodi,
da lahko na koži občutim toploto perja
v katerega je raca zarila svoj kljun,
medtem ko se morje kot debel šal ovija okoli otoka.

Mogoče je sreča celo to,
da ne morem pozabiti, da 2.500 km stran
tanki grozijo ljudem, da bodo razstrelili membrane njihovih teles,
jim vzeli svetlobo, skrito v reži srca,
da zgolj začasno prebivam na tem planetu:
ker potujem skozi atmosfero zemlje kot nit skozi uho šivanke,
ker je potrpežljivost edina moč, ki jo potrebujem,
in je vsaka natančno odmerjena misel vbod,
vsak korak, s katerim se približam drugemu,
šiv, ki ne bo zašil ran tega sveta,

da sta moški in ženska (včeraj sem ju
videla, kako nad tisočerimi odbleski sonca na gladini
objeta hodita po rjavih deskah pomola)
zdaj samo še izginjajoča podoba domišljije,
košček počenega ogledala, v katerem se ogleduje prazna soba,
ko ni nikogar doma,
da to praznino nosim s sabo in bo obstajala
še dolgo potem, ko bom potovala po drugih galaksijah,
kjer se namesto topovskih strelov
oglašajo valovi, mehki, slani copati,
in podrsavajo po hrbtu oguljene pečine,
ki kot stara, orjaška pošast
vsake toliko zadovoljno vzdihne
ter ponovno omahne v spanec.