Moj manifest

Včasih raje nabiram gozdne jagode,
kot pa se družim z družbeno smetano.
Ampak res samo včasih.
Kajti večinoma me narava odbija
z mrčesom in kosmato ali pernato golaznijo
in z vremenskimi pojavi.
V glavnem je kulisa narave le scenerija
za malomeščansko konverzacijo
in politično korektne komentarje.

Ob besedi vrt dobim asociacijo s čevapčiči
in ajvarjem. Zelene reči me dolgočasijo.
Golobe in galebe bi izbrisal
z dekretom o odvzemu domovinskih pravic.
(No, enako bi naredil z vso perjadjo.)
Fajn so polži
– oni samo lezejo in ne težijo –
in srne (one so mi všeč v daljnogledu
in ne v odbijaču).

Vegetarijanci mi grejo res na kurac –
oni imajo raje živali kot ljudi
in nikdar ne bodo zagnali revolucije
na pohani cvetači in sojinih polpetih.
Rad imam krvoločne marksiste
s peterokrako med zobmi.

Najbolj zajebani so vrtičkarji –
po maši hodijo na vrt in tam pečejo jajčevce,
da doma ne umažejo kuhinje.
Slovenci so res kmetavzi –
v blokih imajo grablje
in mislijo, da je kultura
gasilska veselica.

Carji so Bosanci –
oni so samo pokopani
v zakmašni obleki
in znajo trenirke nositi z eleganco.
(Italijanov ne bi spustil
samo v Slovenijo in na letalo.)

Najraje imam nacionaliste
v severni triglavski steni –
samo odriv je potreben, pa jih ni več.

Všeč so mi gozdne jagode –
one so tako prijetno tiho
in sploh ne pašejo s smetano.