Brezčasje
Danica Križanič Müller
Po večernih cestah
se luči kotalijo pospešeno,
kot čas, ki še vidno preostaja.
Pridi k meni, je rekel svet,
ko se je sklonil v okno s pomladnim smehljajem,
stegnil karminaste strehe v nebo,
beli trikotniki zidov pa so nežno
legali na hribe v daljavi.
Vetrovni objem jih je zamajal kot gugalnice,
dvorišča so se zasmejala
in zrak je spiralasto rasel do dreves,
dokler krošnje niso zacvetele.
Ne upam si dvigniti pogleda,
samo njegovega glasu sem se želela dotakniti,
ko je sedel ob oknu in pel.
Ni bilo časa, videla sem.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.