Možnost nekoga

Enkrat bo nekdo skoraj jaz. Odklenil
bo vrata mojih tisoč različnih verzij
in vstopil skozi vseh tisoč lukenj hkrati.
Brez prikrivanja, očitna okupacija,
ki se ne boji korespondence
z duhovi naključij. In se bo imel za
najemnika mojih foteljev, oblepljenih
z nazivi in umiki. Vodil bo razgovore
z ostalimi, ki se bodo prijavili
na razpis za zatočišče v topli
vlagi ideje. Pomislim, kako
prav sem imel, da sem nekomu dal
to priložnost. Sedanjost pronica
skozi sito oblakov. Nekdo bo
polnil pepelnik z ogorki mojih cigaret
in iskal dlani mojih staršev.
Razmišljal bo o rečeh, ki nekoga
razočarajo in razveselijo hkrati.
V zagonu navdiha bo končal
to pesem, ki sem jo tako dolgo
iskal med poplavo živega srebra,
in nikoli našel. Zdanilo se bo.
Bori bodo plesali s pticami v vetru.
Zaklenil se bo v svobodo, v sedanjost,
v vakuum mojih želja. Veriga
odločitev, umrle sanje, radost,
ki jo opazuješ pri otrocih, ko so
zatopljeni v igro in je takrat videti
tako nedolžna in preprosta. Sam si bo
naredil prostor na zarasli planoti.
Razsekal bo olesenelo žalost, namočil
zemljo s petjem in smehljanjem.
Morda se bodo ob korenine spotikali
celo otroci in bo z njimi sopel pes čuvaj.
Rad bi samo, da se me nekdo
spomni, ko bo zajel žlico juhe iz
moje lobanje, jo približal k ustom
in pihal, dokler se ne bo ohladila.