Cufkova podeželska pustolovščina

Nekoč je živel Cufek, ki je najprej cufal revijalno in potem pricufkal v knjigo. Vzreditelj Manček ga je ob primerni starosti oddal pesnici, zdaj pa so vsi trije v veselem pričakovanju otroških ljubiteljev cufkastih štirinožcev. Besedila, pisana na ilustracije, se sicer vedno ne obnesejo, a Cufek v besedi dobro korespondira s Cufkom v risbi, še več, rezultat kombinacije podob in besed so prav fletno duhovite epizodice. Gladko rimani verzi torej sledijo pasicam podob in so z njimi organsko povezani ter zaokrožijo Cufkov dan. Prebujanju sledi družabnosti, izzivov, opravil in pustolovščin poln dan, ki se sklene s pripravami na spanje – slikanica se lahko gleda in bere bodisi kot “leksikon” (zvečine “klasičnih”) kmečkih živali bodisi kot čtivo za uspavanje. Ali za dobro jutro. Ali za zabavo kar tako. Po obrokih ali na mah. Le ovitek bi se lahko zgledoval bodisi po jasno in pregledno urejeni notranjosti bodisi po načelu “manj je več” – tako, kot je, se naslov namreč bere bolj kot ufkova odeželska ustolovščina, in če se Mančka še ujame, obstaja velika nevarnost, da se Natašo Konc Lorenzutti spregleda. Ampak zgodba o tem, kako je ufek postal Cufek, ima glede na prej povedano vendarle srečen konec.