Zasilne rešitve

Igor Pison, Zasilni izhodi. Trst: Mladika, 2013.

Urban Zorko

O tržaškem ustvarjalcu Igorju Pisonu (1982) je bilo v zadnjem času največ slišati zaradi režije Angela pozabe na odru ljubljanske Drame: nekoliko prej je izšel njegov (slovenski) literarni prvenec Zasilni izhodi. Ti so v resnici na ljubo njegova druga zbirka kratke proze, prejšnjo (Squarci) je izdal pri italijanskem založniku (in v italijanščini). Avtor je tokrat čutil, da mora pisati v slovenščini: in res, jezik tu ni postranska afera. V ospredje se tišči v goščavi sintaktičnih in besednih akrobacij, obpljuskanih s primorskim narečjem in zaznamovanih z avtorjevimi esejističnimi nagnenji.

Zbirka (ki jo krasijo tudi Pisonove ilustracije) preigrava stisko mladega everymana: ta junak je večji del svojega življenja pustil v izobraževalnih institucijah, je (denimo) doktorand, zamejec in tako dalje po liniji kulturno-humanističnih odpadkov (pianist, novinar, umetnik). V akutnem občutenju lastne nekoristnosti in nekje ravno čez trideseto nenadoma ugotovi, da je bilo vse njegovo življenje do te točke »en dolg, dolgočasen popoldan«.

Pison preigrava začasne življenjske rešitve, ki so v svoji stalnosti postale edini način obstoja in končna destinacija. Fenomen ›izgubljene‹ generacije razume globalno. A njegove zgodbe so kljub temu locirane v zamejstvo, ki s specifičnimi problemi vred občasno stopi v prvi plan. Denimo v zgodbi Identiteta črne maske: tu se furlanski, italijanski in slovenski satanisti kregajo, v katerem jeziku naj bo črna maša. Ali pa v uvodni O vedno večnem, kjer glavni junak kontemplira razlike med depresivnima stanjema Osrednjeslovenca in primorca (se nato odloči, da se bo znebil samega sebe, a se zadovolji z uničenjem elektronske šare, ki mu ni prinesla izpolnitve). Pison nenavadno artikulira tudi svojo ambivalenco do (slovenskega) knjižnega jezika v Majhnosti užitka nepomembnosti, kjer se tematiki lepo prileže postmodernističen stil (a je zgodba žal slogovno šibko izpeljana.)

Če namreč avtor česa ne žrtvuje formi, so to sprotni vsebinski odvodi. Zastranitve razbijajo enotnost kratke narative, slog pripovedi je v zapleten v hermetičnost in preprečuje udomačitev v zgodbenem svetu. Še posebej je to problem v difuznih začetkih, ki nudijo preveč parametrov za bralčevo glavo. Zbirki vladajo nepotrebni pridevniki, stavčni klobčiči, medklici in zastranitve, a tudi ko se prebijemo skozi besedni gozd, nas na drugi strani čaka neodločno izpeljana poanta. Odprti konci teh zgodb (kot namenjeni nadaljnji refleksiji) brez izpeljanega dramaturškega nastavka delujejo bolj v smislu literatovih zasilnih izhodov. Zdi se, kot da se je pisec iz sentimenta do napisanega odrekel reviziji.

Pri karakterizacijah se Pisonu zgodi de Sade (ali Woody Allen): skozi junake sili venomer en in isti obsesivni glas, ki se ne obremenjuje s tem, da bi svoj vehikel napolnil s kakšno specifiko. Morda se avtor skušnjavi še toliko laže vda zaradi odločitve za prvoosebnega pripovedovalca in je potem zmeden, ali naj govori skozi junaka ali pa kar skozi (literarno šibko oblikovanega) samega sebe. Svojih likov ne uspe pravočasno usidrati v kontekst(e): pred nami igrajo pasijon, iz katerega smo izključeni.

Zgodbeni nastavki so vendarle dovolj pogosto privlačni, denimo omenjeni badžet kongres satanistov v jami ali zbirka mrtvih komarjev kot katalog nekdanjih deklet in melanholično presanjanega življenja. Tu se privlačno kaže ustvarjalčeva ljubezen do bizarnega. In v drugi polovici zbirke ga zares vedno bolj odnaša v nadrealistične svetove. Zložno razkrivanje podatkov je zdaj učinkovitejše, gradnja suspenzov in zgodbarstvo mu, dramaturško gledano, tu najbolj uspevata, tudi v igri s formo, z menjavo pripovedovalcev. Vsi ti metapostopki in prepletanja resnice z neko drugo realnostjo nam dajo vedeti, da imamo opravka z nekom, ki pozna arzenal literarnih form.

Obeta tudi izbira relevantnih tematik (»Razkošje linkov, neomejenost argumentov, kupi in kupi pisanih strani so se zgolj tangentno dotikali mojih zanimanj. Kaj sem pravzaprav hotel?«). In v brk kopici slabših karakterizacij Pisonu uspe lik sestre v zavodu za ostarele, ki čaka na ›smrt‹ svoje stoletne varovanke (Gran finale). Ta zgodba (sicer ena bolj posrečenih v zbirki) vpelje cinično uslužbenko, ki kot prerijski lovec preži na svojo žrtev in ponosno razmišlja o njenih kvalitetah. Spet iz drugega zapisa, iz Pisma brezposelni ljubezni, uspešno veje duh časa, material je povezan, domiseln, začet s suspenzom in končan s poanto. Toda širše gledano se literarni učinek še naprej izgublja v divjem mesovju besed: narative ne izživijo potencialov, potem ko jih nastavijo. Teksti bi z močnejšim avtorjevim dvomom do rešitev na prvo žogo verjetno dosegli večjo magnitudo.

Gostota besedičenja se namreč tokrat ne poveže z naravo kratke proze, ta težko prenaša izbruhe nebzrdanega pisanja in bohotenja impresij. Res je sicer, da v zbirki ni pretiranega patosa, ki bi lahko spremljal podoben slog: avtor pridobi, ko stavi na ironijo in na distanco, na razdiranje poze. Toda zaradi občasnega pretiravanja s tem prijemom zgodbe delujejo, kot da je pripovedovalcem za junake vseeno – in nato še bralcu.

Zasilne izhode od polnosti in poantiranosti ločita torej uspešnejša artikulacija sloga in odpoved navezanosti na material. Morda ne gre za najbolje izbrano obliko – Pisonov način pisanja bi bolje deloval v romanu ali pa v zbirki esejev. Te zgodbe pa so najboljše takrat, ko ne skušajo biti preveč ›pametne‹: ko se lotijo enega lika na eni misiji. Žal ne prav pogosto.

O avtorju. Literarni in filmski kritik, novinar, publicist, scenarist in filmar, nekoč radijski človek, še pogosteje zmeden osebek. Zmeda se pomeša s strahom, ko od njega zahtevajo, naj se definira: tedaj samega sebe spomni na sumljivo vrsto lokalov, kjer človek dobi vse od kebaba do jabolčnega zavitka. Lokalov, ki se jim sam … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Izdelava: Pika vejica