Žalostinska burleska

»Pa vendar – kdo sploh je bil ta Adam Teodor Vogrinski, groteskna spaka v oživeli crkovini? S kakšnim namenom mu je bilo dano na posodo ime in telo?« Ti vprašanji si na prvih straneh romana Veter in odmev Štefana Kardoša zastavi kar sam junak Adam in nas priklene k branju. A tudi po zadnji prebrani strani še vedno ni lahko odgovoriti, kdo in kakšnega zagonetnega pomena je pravzaprav ta Adam.

Adam Teodor Vogrinski je skupek svoje preteklosti. V sedanjosti imamo zgolj njegovo telo na pragu smrti. Leži v bolnišnici, vegetira v komi in čaka, da ga po dveh letih odklopijo od življenja. A njegov duh živi. Po njem se pretakajo podobe preteklosti, včasih kot glasba ali verzi, drugič kot nočna mora. Ta okvir, ki se povsem razjasni šele ob koncu, nudi primeren teren za vse pestro romaneskno dogajanje, ki je obenem komično in elegično. Po tej svojevrstni mešanici smešnih in otožnih primesi lahko prepoznamo Kardoševo pisanje. Včasih se morda ne moremo povsem odločiti, ali gre za harmonično večglasno petje ali za razglašeno melodijo. A v nobenem primeru mu ni mogoče odrekati jezikovne in vsebinske polnosti ter precejšnje edinstvenosti.

Protagonist Vetra in odmeva je bil nekoč dober glasbenik. Igral je kitaro v skupini The Wind and The Echo s pevko Mario in Petrom Verhoevenom. Z Mario se je poročil in dobila sta sina, a med glasbeno trojico je zmeraj tlelo nerazčiščeno ljubezensko ljubosumje. Potem pa – to izvemo čisto mimogrede – so glasbenikom v pijačo podtaknili drogo. Maria je pričela komunicirati z angeli, dokler ni nazadnje prestopila na njihovo stran, moža in otroka pa pustila v tostranstvu. »Vsak angel je strašen,« v Adamu malo po malo odzvanjajo drobni delci iz Rilkejevih Devinskih elegij, knjige, ki je bila za Mario Knjiga življenja in smrti. Rilkejeve teme, kot so angeli, ljubezen, minljivost in smrt, veter raznese zlasti po črno obarvanih straneh romana, ki odmevajo v molovskih tonih.

Odkar je Adam ovdovel, kitare ni več prijel v roke, ukvarjal se je le še s svojo norostjo, obiskoval psihiatra in čakal na spremembo. Do tu opisano dogajanje je podano retrospektivno, v (navidezni) sedanjik pa vstopimo skupaj z Adamovo novo službo. Poda se v zakotno hribovsko vas Gorenje selo na severu države, kjer dobi delo učitelja glasbe na osnovni šoli. Tam se sooči s selanskim ravnateljem in županom Selanom – ki je odlično karakteriziran –, s plahim učiteljskim zborom in, pedagoško neizkušen in čustveno labilen, tudi s svojimi učenci. Dogajanje zdaj ubere precej hiter tempo. Vrsta nenavadnih prizorov se suče čisto po svoje, nepredvidljivo, malo pa se tudi spogleduje s potmi, ki so jih prehodili že junaki Dostojevskega in Gogolja.

V novem kraju Adam deluje kot nekakšno negibno središče podivjanega vrtiljaka. V njem domujejo velika občutja sveta, zavest ljubezni in dotik smrti. Ovlažijo se mu oči, ko vidi oblake privzemati obliko čebele. Vse, kar doživi, so zanj znamenja, »prostodušna pisma angelske vseprisotnosti«. A ko hodi po vaškem zakotju in se giblje med tuzemskimi, prav nič angelskimi bitji, je to tako, kot da bi se biser znašel med svinjami. Njihove besede so pregrobe za njegova ušesa, vajena glasbe. Njihov način je zanj presurov in naposled celo usoden. Adam je podoben bolj duhu kot človeku iz mesa in krvi. A to je literarno dobro utemeljeno in Adam učinkuje na skrivnosten način. Prav nasprotje, ki se skozi številne prizore izriše med njegovim in preostalim svetom, je zelo silovito, pomenljivo, v nebo vpijoče. Občutljiva duša, ki bi rada letela, trči ob trdo realnost. Njegova okolica ga povečini dojema skozi predsodke, kot pomilovanja vrednega človeka, ki se mu je ubila žena, in kot blazneža, potrebnega zdravljenja. Župnik ob prvem stiku z njim pomisli, da »že dolgo ni videl toliko zmedenosti, otrplosti in neodločnosti, združene v eni sami osebi«. Adam je res nekam mlačen in pasiven, v vaškem in šolskem okolju se sploh ne znajde in ne zaživi pravega življenja. Nič čudnega, da ga bo »Bog izpljunil«. Vseeno pa se junaka drži tudi nekakšna avra »dionizičnega princa norcev«, ki ga na poti spremljajo apokaliptični temni oblaki.

Na enem bregu torej tiči Adam, z njim pa visoka glasba, še njegov genialni učenec in obet transcendence, na drugem vaški zborček prepeva razglašeno burlesko in se (z župnikom vred) odpove višjemu smislu. Kardoševa reka teče med obema bregovoma in ju povezuje v nekakšno grotesko. Že če bežno ošvrknemo osebe, ki jih Adam sreča v Gorenjem selu, postane jasno, da jim je avtor s šaljivostjo pritikal vzdevke ali pojasnjeval njihove (sorodstvene) vezi z vaškim poglavarjem. Zaplankanega čebelarja in šolskega hišnika, Selanovega brata, imenuje Trot. Selanov edinec, prav tako zaposlen na šoli, je Žrebec. Selanov vnuk Edo se predstavi kot Criss Angel – rad izginja in se igra iluzionista. Ravnateljeva pomočnica, nekoč njegova ljubica, je Adriana, vanjo pa je zagledan župnik, ki ga kličejo nič drugače kot Minotaver. Vrh tega se župnik počuti kot pošast z velikanskim izrastkom, s katerim od prekipevajoče se sle tolče ob stene, dokler enkrat ne napade svoje Ariadne. Zabavna sta tudi »Lolek in Bolek«, ravnatelju pokorna učitelja Franc in Jožef. Morda pisatelj včasih rahlo pretirava z vzdevki, ki prispevajo k redukciji junakov na le nekaj lastnosti (tej redukciji se izogne le zagonetni Adam), in z dogajanjem, ki se proti koncu stopnjuje skoraj v absurdno grotesko, odvezano pomenov. V njej najbrž ne gre iskati povezav s čimerkoli aktualnim. Imena junakov, vsa po vrsti pomenljiva, njihove poudarjene lastnosti, karikirani dogodki, v katere se zapletajo, povrh pa še močne navezave na literarne klasike namigujejo bolj na brezčasje, na tisto večno človeško, kot na kaj sedanjega, kar bi se utegnilo prav danes dogajati v politiki ali šolstvu. Ta presežna dimenzija pa je nekaj literarno močnega.

Vetra in odmeva ni mogoče linearno zaobjeti. Različne ravni se prepletajo ali sobivajo, a ne omogočajo enovite izkušnje in jasne, koherentne interpretacije. Dogajanje, ki včasih zbuja iluzijo resničnosti, se mimogrede prelevi v preigravanje Besov, ko skozi zgodbo Petra Verhoevena, Adamove boleče točke, na precej očiten način oživlja eksistencialistične probleme Stavrogina. Peter ima povrhu epileptične napade, kot jih je imel Dostojevski. Se je roman sprevrgel v šalo? Kakor je Stavrogin povlekel za nos Gaganova, tako Adam v pričujočem romanu in seveda drugačnem kontekstu za nos prime ravnatelja. Kardoš pa vleče nas, bralce. Prijetno nas pocuka, ko govori o praznih razredih in učencih na papirju, o mrtvih dušah. Grobo pa nas potegne, ko v Gorenje selo pošlje kar bruseljsko delegacijo. Ravnatelj meni, da prihaja inšpekcija in zanjo pripravi pravo Potemkinovo vas. V zakotni vasici se naenkrat tare ljudi in dogodkov. Proti koncu dogajanje postane iztirjeno, zavije v robustno, krvavo in neumno nasilje. Zdi se, kot da prefinjena pisateljska duša, ki ves čas stoji na Adamovi strani, druge figure pa smeši, tu na koncu težko prepričljivo upodobi toliko primitivne sile na kupu, ob kateri tudi bralec ne ve, kaj naj si misli.

A ne glede na pomisleke v tej kritiki je Veter in odmev  po mojem mnenju boljši od avtorjevih prejšnjih romanov, Rizling polke in Pobočja sončnega griča. Ta žalostinska burleska ima pač svoje slabosti, a premore mnogo več prednosti. Ves čas poskočno menjuje zorne kote in ob teh prehodih prihaja do plodovitih trkov. Romaneskna struktura je razvejana in trdna. Slog je privlačno vetroven, metaforičen in rahlo starinski. Privzdignjeni, poetični in žalobni ton svečanih črnih strani bije večno bitko z belim nasprotjem, smešnimi zapleti vaško šolskega občestva. Ideje v taki konstelaciji so večplastne. Pripoved o učiteljih – katerih pedagoška dejavnost je sicer povsem v ozadju – namiguje, da so ti, vsaj kadar se znajdejo v kolektivu in vsaj kadar bivajo v kakšnem selu, pravzaprav nekoliko omejeni »učitelji s posebnimi potrebami«; gre za karikaturo, ki v sebi bržkone nosi zrno resnice. Roman se posveča tudi izgubi stika z resničnostjo in mističnemu stiku z drugim svetom, tako da prevprašuje, kdo je pravzaprav tu izgubil stik in s čim. Po svoje so vsi videti precej blazni. To je tista poteza, ki vendarle lahko zadene tudi našo sodobnost. Klasični literarni trk vase zaprte (in blazne) umetniške duše ob robato (in blazno) stvarnost prinese tragični razplet, a pomembno je, da robatost ne dobi zadnje besede. Adam je nekoč napisal pesem: »Ne moreš s sekiro / preklati oblaka / na pol / ali z nožem zabosti / v sinji trebuh neba. / Ne moreš utrniti / zvezde s pogledom / srditim, / ne moreš, / niti tiste davno / ugasle.« Z Rilkejem tudi vdano ponavlja, da je naša naloga: »ljubeče se odpovedati ljubljenemu in zavzeto kot čebele nabirati med vidnega za panj Nevidnega.« Veter in odmev skuša ujeti neizrekljive skrivnosti življenja, kar mu v precejšnji meri tudi uspe.