Vedno berljivi repetitio ad infinitum

Emil Filipčič, Serafa s Šarhove 2. Ljubljana: Beletrina, 2015. (Beletrina)

Pavla Hvalič

Emil Filipčič, dramatik, igralec, pisec romanov in otroške literature, satirik, avtor legendarne radijske igre Butnskala, prejemnik nagrade Prešernovega sklada, se v svoji knjigi Serafa s Šarhove 2 vrača s svojo značilno držo: samodistanco, ironijo, igrivostjo, avtobiografskostjo, kratkimi stiki, medbesedilnostjo.

V romanu beremo prigode o Risu Boštjančiču in Albertu Dolencu, serafih s Šarhove 2, ki želita ustvariti strip. V delovnem zanosu nastanejo še oddaje, pa tudi radijska igra Butnskala. Sočasnost je razsekana s preteklimi dogodki, fikcija se filipčičevsko prepleta z avtobiografskostjo in pretiravanjem, ne da bi pri vsem tem pozabil na humor in samoironijo. Sledimo konceptom nastajanja Butnskale in drugih del, ekranizacije Troya Neckinga, Filipčičevemu spogledovanju s še neraziskanimi dimenzijami zavesti pri new age gibanju (za kar je potrebnih samo sto dolarjev v kuverti), opisov ljubljanskih kotičkov in lokalov ne manjka, izvemo tudi za pisateljeve alpinistične podvige. Dotakne se še študentskih dni in menjave podnajemniških stanovanj ter dela na Radiu Študent; popisovanja Ljubljane so, ne glede na različna obdobja njegovega življenja v knjigi, stalnica.

Poglavja so v romanu ločena s tremi asteriski in vsaj to nekako ureja vsebinske in časovne preskoke. Pripetljaji so vedno podani z ironijo in humorjem, avtor pri svojem kritičnem izražanju mnenj ne skopari. Ko odgovorja na vprašanje intervjuja za Airbeletrino – avtor (-ica) katere knjige bi si želeli biti sami – reče: Cervantes, ki je naposled prebral svojega Don Kihota do konca. No, avtor se s svojimi serafi res ne podaja na donkihotovsko epopejo, rešuje ga tudi razmeroma kratek obseg (129 strani) in igranje z zunanjo obliko (od dramskih dialogov do tipografskih poudarkov); veliko dialogov daje romanu tudi stalno razgibanost. Pa vendar je v stalnem vrtenju avtorja po svojem lastnem svetu nekaj donkihotovskega: vsak nov predstavljen dogodljaj lahko podkrepi ali pa prekine samo s svojim lastnim izkustvom, refleksije o vsakem takem dogodku pa primerja in oponira spet le s svojim curriculum vitae. In s tem ni nič narobe, če ne bi bila to osrednja nit že katerega njegovega preteklega dela. Komentarji, ki jih podaja med plejado vseh protagonistov, bodisi radijskih iger, stripov ali katerega drugega svojega dela, ne prizanašajo niti samemu piscu. Roman niti ni roman, je le popisovanje bolj sočnih in iskrivih Filipčičevih spominov, samo imena likov so drugačna, beremo tako rekoč, če pretiravam, memoar: »Na papir vržem za pest spominov in potem izvajam primerjave, za koliko sem na boljšem ali na slabšem v sedanjosti.«

Ne glede na vitalnost pisave, pisec kar rad pojamra, in to večkrat: katere zdravstvene težave ga bremenijo, da ne pije več, samo še cigareto na dan pokadi, niti marihuane (ali po njegovo: zelenjave) se ne dotika, kaj šele drugih substanc. Tudi o pokojnini je kdaj govora in o njegovem skromnem vsakdanu. Pa tenis igra in Ljubljano ima res rad.

Kaj bralcu sploh preostane, če pozna že vse piščeve trike in nastope? Ali pa je morda tehtnejše vprašanje: kaj naj z romanom počne bralec, ki se s Filejem sploh ni še srečal? Vsebinski udar vseh fiktivnih in na pol fiktivnih oseb in dogodkov predstavlja neprehodno goščavo, ki pa ne ostaja nedostopna, kajti Emil Filipčič zna vzbuditi naklonjenost, in to nehote. Njegova pisava deluje brezbrižno, je nepretenciozna, kdor mu uspe slediti, mu sledi, sicer ga je vedno mogoče vzeti za svojega samo zaradi njegove samodistance, ki se ji nikjer ne odpove. Izraža neprizanesljivi glas, ki vedno znova išče načine, kako se osmešiti, samega sebe spotakniti, tudi samo z namenom, da pokaže, da gre za neko občo, človeško ali pa sistemsko napako. In tudi tu je Filipčičeva zanka: nikakor ne govori resno (no, včasih že), pri pretiravanju res ne pozna meja, njegove trditve so izmuzljive, igrive.

Če zaključim kar s piščevim citatom: »Moje pisanje je enakovredno življenju, sem zapisal v svoji prvi knjigi. Ta izjava se zdaj potrjuje v obliki trinajstih knjig, ki stojijo s hrbtom ob hrbtu druga za drugo na knjižni polici. Ploden sem, kot je plodna narava in kot je plodna človeška civilizacija. Z besedami se izmažem za en dan ali vsaj za dve uri.« Moramo mu priznati, da se zna z besedami kar dobro izmazati, čeprav bi mu najraje očitali, da se ponavlja.

O avtorju. Pisanje literarnih recenzij je Pavli ostalo še iz študentskih let. In ker je navada železna srajca, jo le stežka slečeš.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Bi raje videl, da uničijo vso njegovo poezijo, kot pa ubijejo eno miš, enega vrabca

    Vesna Liponik

    V lanskem letu so pri založbi Beletrina izšle Zbrane pesmi I in Zbrane pesmi II Jureta Detele. Kot podaljšek izida tega vsekakor monumentalnega dela je založba Beletrina 2. aprila v Cankarjevem domu organizirala Simpozij o Juretu Deteli, s katerim se je namenila »ob tej prelomnici primerno osvetli[ti] njegovo življenje in delo«.

  • Razkošen preplet zgodovine in sodobnosti

    Jasna Lasja

    Perzijski matematik, astronom, filozof, pisatelj, pesnik in mistik Omar Hajam, čigar obstoj zgodovina uokvirja z letnicama 1048 in 1131, velja v Evropi poleg Hafisa za najbolj cenjenega perzijskega lirika.

  • V iskanju (izgubljenega) raja

    Zarja Vršič

    Pesmi čilskega pesnika Raúla Zurite so lani v prevodu Janine Kos prvič izšle v slovenščini, izdaja pa je kar ambiciozna: izbrana dela iz osmih zbirk med obdobjem dobrih štiridesetih let s kratkim tekstom o avtorjevem življenju in delu na koncu knjige.

Izdelava: Pika vejica