Življenje kot pravljica

Heinz Janisch in Maja Kastelic, Pravljično potovanje Hansa Christiana Andersena. Prev. Neža Božič. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2021

Gaja Kos

Čeprav je knjiga Pravljično potovanje Hansa Christiana Andersena prevedena in je prvič izšla v Švici (iz nemščine jo je pretočila Neža Božič), je vsaj napol slovenski izdelek: besedilo avstrijskega publicista in pisatelja ter sodelavca Avstrijskega radia je namreč s podobami oplemenitila naša ilustratorka Maja Kastelic, ki je nasploh izjemno mednarodno dejavna in iskana. Knjigo uvaja misel naslovnega junaka, torej samega pravljičarja Andersena: »Najlepša pravljica je življenje samo.« Avtor pred nami razgrne pravljico njegovega življenja (Andersen je leta 1855 izdal knjigo spominov na otroštvo, ki jo je naslovil prav Pravljica mojega življenja), ki sicer ni bila vedno srečna, a jo v celoti gledano vendarle zaznamuje srečen razplet dogodkov. V knjigi se vse prične z vožnjo s kočijo, ki si jo pravljičar deli z radovedno deklico Elzo in njeno mamo. Andersen, v besedi in podobi prikazan kot simpatičen, priljuden možakar s posluhom za otroke, začne deklici pripovedovati pravljico o svojem življenju. Ta pravljica se prične z malim Hansom, čigar otroštvo sta zaznamovala po eni strani skromnost, po drugi pa čudežnost pravljičnih svetov, kamor ga je oče popeljal ob večernih branjih in ob uprizarjanju zgodbic v malem lutkovnem gledališču, ki ga je sam izdelal. »Očetova knjiga pravljic mu je dala krila. Hans se je s knjigami in zgodbami naučil leteti!« Otroškim letom sledi očetova smrt, nato pa se zgodi prelomni dogodek, ko njihov kraj obišče Kraljevo gledališče iz Københavna, ki Hansa popolnoma očara in začara. Po odhodu v prestolnico nekaj srečnih naključjih poskrbi za to, da se uspe Hansu tam preživljati in slednjič tudi uveljaviti; kot pravi pravljični junak najde svoje kraljestvo – kraljestvo črk. »Najraje pa je pisal. In to vedno bolje. List papirja je postal njegov oder, na katerem je mogoče vse, če je le pustil domišljiji prosto pot.« V drugem delu knjige se avtor (oziroma Andersen v družbi zvedave Elze) kot v odgovor na dekličino vprašanje, ali njegove pravljice govorijo o njem ali si vse izmisli, sprehodi čez nekaj pravljic in ob njih osvetli del ustvarjalnega procesa. Pojasni, kje v njih in na kakšen način se skriva sam oziroma del njega, izpostavi pa tudi to, da je z marsikatero podržal ogledalo drugim oziroma družbi.

Maja Kastelic ni ilustrirala le pravljice o življenju velikega pravljičarja, pač pa je imela priložnost ilustrirati tudi nekaj prizorov iz njegovih znanih del (»Leteči kovček«, »Palčica«, »Kraljična na zrnu graha«, »Grdi raček«, »Bedak Jurček«, »Cesarjeva nova oblačila«, »Snežna kraljica«), saj se Andersen in Elza skupaj sprehajata po pokrajinah in svetovih ter med liki, ki jih je ustvaril pravljičar. Slednjim se pridružijo tudi nekateri drugi liki in motivi iz zakladnice otroške literature, denimo Rdeča kapica, Ostržek, muminočka in drugi, tudi deček iz ilustratorkine nadvse uspešne slikanice brez besedila Deček in hiša maha na ilustraciji ob besedilu o pravljici »Cesarjeva nova oblačila«. S temi domiselnimi vrivki, ki pa so v resnici povsem organsko vkomponirani v celoto, se Maja Kastelic pokloni velikim umetnikom, ne nazadnje pa bralcu ponudi še igro iskanja znanih literarnih junakov. Njene ilustracije so sprva v nežnih, pastelnih tonih, ko se iz »sedanjosti« pomaknejo v Andersenovo otroštvo, postanejo bolj monokromatske, da ujamejo starega duha (morda bi bilo bolje rečeno: duha starih fotografij), ob pravljičnih utrinkih pa spet oživijo v več barvah. Sprehajajo se med realizmom in pravljičnostjo, ilustratorka pa posebno pozornost namenja tudi detajlom – vzorcem na žimnicah (ob omembi »Kraljične na zrnu graha«) in na oblekah, tudi interierji so dodelani.

Pravljično potovanje Hansa Christiana Andersena sklepa dodatek »O pravljičarju Andersenu«, kjer se bralec seznani še z nekaterimi dejstvi iz njegovega življenja, med drugim izve, da je Andersen nekoč obiskal Ljubljano in da ga je na potovanjih vselej spremljal star kovček. Besedilo (ki žal ni podpisano in je verjetno prevajalkino ali uredničino) se posveti tudi Andersenovemu odmevu; po njem se imenujeta dve nagradi, ena od njiju celo velja za Nobelovo nagrado za otroško književnost (naj spomnim, da je bil nedavno v najožjem izboru zanjo tudi naš pesnik in pisatelj Peter Svetina), na njegov rojstni dan pa obeležujemo svetovni dan otroških in mladinskih knjig. Ne zelo obsežna, a bogata knjiga bralcu torej približa lik in delo velikega pravljičarja, hkrati pa je tudi izjemna promocija domišljije in literature; bralca vabi k branju vseh omenjenih in tudi ostalih (Andersenovih) stvaritev, pa tudi k ustvarjanju lastnih čudežnih svetov.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kdo je danes glavni

    Gaja Kos

    Staršem je gotovo dobro znana faza »Bom sam!« / »Bom sama!«. Ko si v največji naglici, si bo otrok poskušal sam zavezati čevlje, in ko si ravno vse posesal, se bo sam lotil stresanja kosmičev v skodelico … Kaj pa drugega!

  • Konci, takšni in drugačni

    Gaja Kos

    V zadnjem desetletju je pri nas izšlo precej slikanic s problemsko tematiko, tako izvirnih slovenskih kot prevedenih. Skorajda ni teme, ki se je avtorji ne bi lotili že v knjigah za najmlajše: fizična hendikepiranost, bolezni, duševne motnje, brezdomstvo, begunstvo, zasvojenost, različne oblike nasilja itd. Avtorski pristopi so precej različni, od bolj humornih do skrajno resnih, nekatere tovrstne slikanice so lahko po likovni in oblikovni plati tudi zelo inovativne.

  • Nekaj pisem, cel svet

    Gaja Kos

    Založbe Chiara doslej nisem povezovala s knjižnim programom za otroke ali mladino, morda še najbolj s priročniško literaturo. A kot kaže prelet njihove spletne strani, se nekaj naslovov pojavlja tudi s tega literarnega področja, med njimi še posebej pade v oči knjižica Pisma Božičku, ob kateri sem zastrigla z ušesi že zaradi imen na platnici – avtorja sta namreč uveljavljena in nagrajevana domača pisateljica in ilustrator, Janja Vidmar in Peter Škerl.

Izdelava: Pika vejica