Od enega slončka do petnajstih metuljčkov

Lila Prap, Radi štejemo. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2017.

Gaja Kos

Učbenik ali delovni zvezek za matematiko? Ne! V najnovejši slikanici Lile Prap, ki nadaljuje svojo živalsko (poučno) slikaniško linijo, gre za spoj naravoslovnih podatkov in, ja, matematike, natančneje urjenja štetja. Vsako od petnajstih »poglavij« se začne z naslovnim verzom (npr. »Gospod slon in gospa slonica sta se zaljubila, enega slončka sta dobila.«), v katerem se menjajo živali in število njihovih mladičev. Glavninski del vsakega »poglavja«, torej dveh strani, predstavlja ilustracija živalskega para in njunih mladičev, v levem zgornjem kotu se pojavi številka (»poglavja« oziroma število mladičev), v desnem zgornjem kotu najdemo domino s številom pik, ki ustreza tej številki, levo in desno ob ilustraciji potekata ozka besedilna stolpca. Besedilo vsakokrat ponudi predvsem prijazno ubesedene podatke o razmnoževanju določene živalske vrste (opisan je njen izhodiščni bivalni položaj, ali torej določene živali živijo v paru, v skupnosti ali samotarsko, potek dvorjenja, lastnosti mladiča ipd.), na koncu avtorica bralcu zastavi še kakšno vprašanje, ki je zvečine povezano z ilustracijo in štetjem, ni pa to nujno (npr. »Poznaš kakšno pravljico, kjer nastopa sedem živali ali oseb?«). Toliko za predstavo o organizaciji mnogovrstnega gradiva. 

Glede na »kilometrino« Lile Prap je pričakovati, da bo slikanica Radi štejemo kakovostno in skrbno narejena in res je tako. Podatki o živalih so zanimivi in strokovno preverjeni, prav tako je že ničkolikokrat (pri bralcih in stroki) preverjen avtoričin likovni pristop, ki je tudi tokrat klasično lilaprapovski, tako kar zadeva same like kot tudi barvno ubranost, za nameček pa avtorica vzpostavi dialog z bralcem in ga povabi predvsem k (matematičnemu) raziskovanju ilustracije. Nekoliko neposrečena je le »delitev« prve, slonje ilustracije, ki slonico odreže pri ušesu; pri žirafi je manj moteče odrezan del trupa, pri vseh ostalih pa se »uokvirjanje« lepo obnese – na levi strani imamo odrasel živalski par, na desni njune mladiče.  Edino, kar bi si še lahko želeli ob knjigi o porajanju življenja, je naslov, ki ne bi spominjal na učbenik ali delovni zvezek za matematiko. 

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • John Green: Kdo si, Aljaska?

    Gaja Kos

    Na vprašanje Kdo si, Aljaska? na prvi pogled ni težko odgovoriti – punca, ki je bila do sedmega rojstnega dne Mary, potem pa je kot … →

  • Na avtobusu pa samo odrasli, ki berejo knjige za otroke …

    Gaja Kos

    Tivoli, zbirališče avtobusov, pet petnajst zjutraj. Lahko bi šlo za končni izlet, če ne bi bila Ljubljana pod snegom in če ne bi bile namesto kopalk in žepnine za pico … →

  • Kako … je že konec?

    Gaja Kos

    Po Skubičevem uspelem prvencu za otroke oziroma po prvih knjigah iz zbirke Trio Golaznikus, bralec od avtorja pač pričakuje dobre knjige za otroke; kaj hočemo, človek se hitro razvadi.