Domišljija vs. naravni zakoni

Andreja Peklar, Luna in jaz. Ljubljana: KUD Sodobnost International, 2019 (zbirka Gugalnica)

Gaja Kos

Kako je mogoče, da luna, še nedavno okrogla kot balon, postaja tanka kot miškin repek? …

Andreja Peklar je nase bržkone opozorila predvsem s konceptualno izjemno zanimivo in inovativno slikanico Fant z rdečo kapico (pripoved je podana v obliki friza, kakršnega na primer najdemo na vaški situli), ki je leta 2006 tudi postala najlepša izvirna slovenska slikanica. Vmes je ilustrirala besedila drugih avtorjev, zadnja leta pa nase spet opozarja predvsem z avtorskimi knjižnimi projekti. Eden takšnih je bil Ferdo, veliki ptič, slikanica brez besed, ki je požela kar nekaj mednarodne pozornosti, na domačem terenu pa prejela tudi nagrado Kristine Brenkove. Letos avtorica zbuja zanimanje s slikanico Luna in jaz, ki je nedavno spet postala prejemnica že omenjene nagrade.

Tokrat podobe spremljajo besede, a jih ni veliko; gre za preproste verze, ki spremljajo druženje deklice in lune. To je po eni strani igrivo in začinjeno z otroško domišljijo, po drugi pa sledi naravnemu ciklu luninih men. Pripoved je torej zastavljena kot igra (skrivalnic), pri kateri se deklici pridružita tudi medved in zajec, hkrati pa kljub igrivosti izzveni tudi kot imenitna uspavanka. Takšno »namembnost« podpirajo tudi temne, nočne barve, ki prevladujejo na ilustracijah in umirjajo vzdušje ter nudijo počitek očem. Podobe Andreje Peklar so poetične in posejane z domiselnimi (pa tudi hudomušnimi – npr. zajec, ki išče luno z lupo) detajli. Na ilustracijah se poleg deklice in živali igrajo tudi svetloba, sence in odsevi, luni pa je – za razliko od lun, ki so v obraze spremenjene klišejsko in kičasto, kakršnih v otroških knjigah žal ne manjka – živost učinkovito vdahnjena z minimalnimi, nevsiljivimi sredstvi.

V vseh ozirih estetska knjiga je torej predvsem dvoje, odvisno od časa branja in starosti bralca oziroma poslušalca: zvečer je lahko nežna in prijazna uspavanka, čez dan pa izhodišče za pogovor o naravi in njenih zakonitostih, ki bo prejkoslej dalo tudi odgovor na začetno vprašanje o balonu in miškinem repku.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Temne, svetle, nagubane, gladke, pikaste, rožaste … učiteljice

    Gaja Kos

    S slikanico Učiteljica se S. Mattiangeli, italijanska avtorica, ki vodi tudi lutkovne in risarske delavnice, slovenskemu bralcu predstavlja prvič, medtem ko smo nagrajevano ilustratorko C. Carrer že imeli priložnost srečati v nekaj prevedenih delih.

  • Dve v eni

    Gaja Kos

    Poševnica v zapisu naslova je povezana s tem, da gre za dve knjigi v eni oziroma za dve zgodbi v eni knjigi, ki si vsaka s svoje strani prihajata nasproti in se srečata na sredini. Ta princip ni v slikanicah seveda nič novega, je pa v tem primeru način, kako z enim zamahom, no, v okviru enega knjižnega ovitka, narediti tako knjigo za fantke kot za punčke.

  • Limonada po indijsko

    Zarja Vršič

    Če se samo malo sprehodimo po opusu Anite Nair, v angleščini pišoče indijske pisateljice ter dobitnice številnih indijskih in tujih literarnih nagrad, bomo kmalu naleteli na ponavljajočo se tematsko paradigmo, ki zajema predvsem samoiskateljstvo romanesknih junakov in problem ženskega vprašanja v Indiji.

Izdelava: Pika vejica