Akcija na kvadrat

Dav Pilkey, Pasji mož in Mačji mulc. Prev. Boštjan Gorenc. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2019

Gaja Kos

Tako kot gresta skupaj krof in marmelada (okej, priznam, primer ni briljanten, nadležno pa izdaja, da bi mi teknilo kaj sladkega), gresta skupaj Dav Pilkey (ki deluje v tandemu s koloristom Josejem Garibaldijem) in odbita akcija. Avtor Kapitana Gatnika brez slednje bi bil enostavno eno veliko razočaranje. En prazen krof, pardon, prazen nič. Ampak brez skrbi, Pilkeyjevi junaki in antijunaki so spet dobro podmazani z marmelado, pardon, z vsemi žavbami, in poskrbijo za akcijo brez predaha in za bolj in manj butaste (mišljeno kot kompliment!) domislice. Ena takšnih je nedvomno že ideja za glavnega junaka, ki je sestavljen iz dveh delov: iz glave policijskega psa in telesa policaja, to je namreč vse, kar je od policijskega tandema ostalo po neki eksploziji. Pasji mož in Mačji mulc je četrta knjiga o Pasjem možu (Pasji mož, Pasji mož snet s ketne, Pasji mož – povest o dveh muckih), nagnjenem k pretirano navdušenemu pozdravljanju, ki vključuje veliko slinjenja, v njej pa svoj del vratolomne akcije prispeva tudi njegov novi cimer, Mačji mulc.

Ta je ponesrečen klon Petrčka, najbolj zlobnega mačka na svetu, ki si je za glavni življenjski cilj zadal, da v svoje kremplje dobi Pasjega moža. A še prej vanje dobi Mačjega mulca, v tistem trenutku še brezimnega mucka, in ga poskuša spraviti na slaba pota, torej narediti za dobrega pajdaša. Naka! Mucka se da začasno sicer resda kupiti s kepico sladoleda, a v svojem bistvu je superjunak kova Pasjega moža. Dogajanje se tokrat vrti okoli snemanja filma Pasjemož, na katerem pa gre vse po vrsti narobe, od tega, da se Pasji mož v vlogi, ki mu je dodeljena, ne izkaže najbolje, do ugrabitve velike filmske zvezde in zlobne aktivacije robotskih hotdogov … Avtor niza štos za štosom, karakterni komiki se pridružuje situacijska, prevajalec oziroma prirejevalec Boštjan Gorenc pa doda svoje tudi s suvereno menjavo jezikovnih leg in zabavnimi prevodi imen ljudi s filmske scene, ki sumljivo spominjajo na tiste iz naše realnosti: režiser filma je Boštjan Hladilnik, glavna zvezda Catrina Pociassi, nastopata še Seba K. Vaza in Bojči Šemaršič … Ne nazadnje je osupljivo že to, na koliko načinov prevajalcu uspe povedati, da je nekdo prdnil (»Kdo je ušpičil smrdokavro?«, »Kdo je osvobodil fižol?«, »Kdo je prežgal gate?« itd.)! Seveda ne manjka niti t. i. slikogib, tehnika za enostavno oživljanje prizorov, ki jo poznamo že iz Kapitana Gatnika, na koncu pa bomo našli še neke vrste priročnik, kako narisati nekatere izmed likov iz knjige v (smešno) velikem številu »smešno lahkih korakov«.

In tokratna lekcija? Pozor, kar dve sta! Številka ena: v »staročasnih« knjigah se lahko najde kup »novočasnih« idej. Številka dve: ne sprašujte – kot nespametno in neprestano počne režiser nesojenega filma –, ali bi bilo lahko še slabše, saj vas utegne življenje razočarati z nizom pritrdilnih odgovorov. Pa naj še kdo reče, da štoserske knjige niso poučne!

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Take zmajske

    Veronika Šoster

    Knjiga sledi številnim zakonitostim žanra mladinske pustolovščine. Imamo zemljevid, ki ga druščina odkrije po pomoti, a se kmalu izkaže za ključnega. Imamo začetno poletno brezdelje, ki kar kliče po akciji, po nečem razburljivem, kar bo previharilo dolge soparne dneve in jih naredilo predvsem bolj vznemirljive. Imamo tudi pisano druščino otrok, ki se spoprijateljijo ravno zato, ker se lotijo nenavadnega in celo nevarnega podviga.

  • Gospod Cogito se znajde v kritiki Veronike Šoster

    Veronika Šoster

    Čeprav spada Zbigniew Herbert med velike poljske pesnike in mislece 20. stoletja, je pri nas razmeroma nepoznan. Pred nekaj leti smo dobili prevod njegovih zadnjih dveh zbirk, v devetdesetih pa je pri Društvu slovenskih pisateljev izšel malo obširnejši izbor, ki sta ga pripravila Tone Pretnar in Niko Jež.

  • »Sveta preprostost opisa«

    Silvija Žnidar

    Za pesniški opus poljske pesnice Wisławe Szymborske (1923-2012), ki je pod naslovom Radost pisanja v izrednem prevodu Jane Unuk izšel lansko leto, bi lahko rekli, da je kompleksno ljubezensko pismo svetu, in vsemu kar na njem in okoli njega obstaja.

Izdelava: Pika vejica