Tito je, tako ali drugače, mrtev

Marica Bodrožić, Tito je mrtev. Prevedla Ana Jasmina Oseban. Ljubljana: Založba Modrijan, 2016 (Zbirka Bralec)

Pavla Hvalič

Nemška pisateljica hrvaških korenin Marica Bodrožić se ponaša že z več nagradami za književnost, na žalost pa niti ne s tolikimi prevodi v slovenščino: pri nas lahko beremo le njen roman, nagrajen z nagrado evropske unije leta 2013, Češnjevina, in zbirko kratkih zgodb Tito je mrtev. Poezija in eseji ostajajo še neprevedeni.

Lansko leto pri Modrijanu izdana zbirka kratkih zgodb Tito je mrtev razkriva melanholične reminiscence avtoričinega otroštva, ki ga je do svojega desetega leta preživljala v Svibu v Dalmaciji. Njeni opisi tamkajšnjih krajev so vedno prepredeni z opisovanjem rastlinja in vonjav: zdi se, da se lahko mandljevcev, oleandrov, pomaranč skozi besedilo kar dotakneš. Arome jasmina, evkalipta in bezga se zlivajo s pronicljivim podajanjem krhkosti spominov. Barve, ki velikokrat spremljajo orise pisateljičinih občutij, se s svojo nazornostjo zarežejo tudi v bralčevo razumevanje zgodb: »Vrtnice me niso preslepile. Njihova rdečina je bila rdečina krvi. Njihovi listi so bili pozabljena lica umrlih. Veneli so okrog starkinih meč, kot bi se vanje prelivala barva njenega zgubanega mesa.«

Protagonisti se z okoljem zlivajo v eno, vraščeni so v svojo, dalmatinsko zemljo: Marica Bodrožić o njih vedno pripoveduje tako, da jih primerja z okolišem in jih vanj vpenja. Poetične metafore in komparacije z naravnimi pojavi, tudi poosebitve dodajajo zgodbam pridih magičnega realizma: narava, ki oživi, starejša ženica, ki naj bi bila coprnica, vztrajnost pri verovanju v določene vraže … Fantastičnost v naraciji soobstaja z dejanskostjo oz. bolje rečeno – soobstaja s fabulo, ki nam jo pisateljica želi podati kot realno, kot nekakšen prirejen popis prelomnih dogodkov iz otroškega dnevnika.

Kljub temu, da iz vseh tekstov veje melanholija, so bralcu namenjeni tudi iskrivi delci humorja, za katerega se zdi, da deluje prav po načelu Freudove ugotovitve, da je z distanco mogoče lastno bolečino pregnesti v humor. Kot bi avtorica zajemala snov iz skelečih spominov in trenutkov lastne preteklosti, ki so po preteku tolikih let samo še smešni, sanjski dogodljaji. Prav prva zgodba, Tito je mrtev, govori o tem, da je pisateljičin dedek televizijo dojemal kot prikazovanje dejanskih dogodkov in mu potemtakem res ni bilo jasno, kako je lahko Tito mrtev in hkrati hodi med novicami po teveju okrog kot običajen, še živeč človek. Ti preskoki resničnega in fiktivnega so včasih prikazani kot humorni, dejansko pa zabrisujejo trpkost, ki jo avtorica izpeljuje iz lastne, starejše, poznejše perspektive na dogodke iz otroštva; včasih tudi z namigovanjem na vojne na Balkanu. A vendar dlje od namigov ne gre.

Zgodbe iz Tito je mrtev bi se dalo povzeti samo z enim odstavkom: »Ljudje včasih kakšno reč pozabijo prostovoljno, drugič pa so spomina oropani. Stavki iz preteklosti vselej ponikajo v drobne, zatesnjene kraterje. Z leti ti narastejo v vulkanska jezera. V njih se zberejo dnevi in noči, ki v vulkanih zastrtega mraka naposled zažive lastno življenje.« Ne glede na poskus obnove in ponovnega vrednotenja zgodnjega otroštva, ta avtoričin namen nalašč spodleti in tekst zaživi prav s svojimi izpeljavami in razlagami, ki črpajo iz fantastičnega. V obsedenem ‘Ljubitelju lilij’ imamo denimo skoraj twin peaksovsko atmosfero, če si prikličemo v misli orhideje. Zgodba Moja teta Zarja je utelešenje Sizifa − Zarjino neprestano butanje glave ob steno je brutalno, saj ji ob tem ni nič boljše. In ribičarka, ki govori z mrtvimi, zadobi v svojem skoku izven obstoja v bajeslovju politično držo: sprašuje se, kako je lahko kjerkoli sploh uzakonjena smrtna kazen.

Na splošno je v knjigi veliko prepletanj obeh ontoloških ravni: nadnaravno, bajeslovno soobstaja z realnim in nikjer ni prevpraševanja o tem, kateri nivo je resničnejši. Če ženska ubija kače z zobmi, je to v Svibu pač tako, in če Velika stara sanjska knjiga oz. Sanjalka drži v sebi vse sanje na tem svetu in jih razlaga, v to ni potrebno dvomiti, niti v ilustracije, ki so sanjam priložene. Četudi fiktivnost dodaja zgodbam vedrino ali vsaj poskus razlage nerazumljivega, je rdeča nit vendarle dejstvo, da je Tito, tako ali drugače, mrtev in da so opisani dogodki in situacije produkt otroštva, ki je že zdavnaj minilo in se ga v celoti ne da popolnoma rekonstruirati. Knjiga se s svojimi temami, liričnostjo in bogastvom podob lahko dotakne prav vsakega bralca; nekoliko zasanjanega pa še toliko bolj.

O avtorju. Pisanje literarnih recenzij je Pavli ostalo še iz študentskih let. In ker je navada železna srajca, jo le stežka slečeš.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Čarovnija ali domišljija?

    Katja Štesl

    Del otroške stripovske serije Škatla, podnaslovljen Nobenih neumnosti, je tretji od štirih, ki jih lahko beremo v slovenskem prevodu. Serijo ustvarjata scenarist Patrick Wirbeleit in risar Uwe Heidschötter s plemenito intenco, da bi strip pomagal otrokom pri učenju branja in razvijanju afinitete do te dejavnosti.

  • Roman kot zgoščina

    Aljaž Krivec

    Težko otresti vtisa, da je Doktor Glas pravzaprav prav takšen kot leto njegovega izida: polnokrven in heterogen. Na pičlih 150 straneh uspe pripovedovalec prevprašati religijo, ljubezen (in zakon), smrt, samomor, splav … In to ne da bi ob tem zazvenel kakorkoli prenapihnjen.

  • Kako … je že konec?

    Gaja Kos

    Po Skubičevem uspelem prvencu za otroke oziroma po prvih knjigah iz zbirke Trio Golaznikus, bralec od avtorja pač pričakuje dobre knjige za otroke; kaj hočemo, človek se hitro razvadi.