Svetloba je odšla drugam

Tina Kozin, Šumenja. Ljubljana: LUD Literatura, 2014. (Prišleki)

Domen Slovinič

Komparativistka, literarna kritičarka, urednica in pesnica Tina Kozin je svojo prvo pesniško zbirko Mož s petimi podplati leta 2010 izdala pri založbi Litera. Letos smo dočakali njeno drugo zbirko, Šumenja, tokrat v izdaji LUD Literatura. Šumenja se začnejo s pesmijo Sam svoj akustik, ki v grobih obrisih nakaže sveži pesniški slog avtorice: »izbral si strminsko drevo / z obrobja gozda, bilo je precej raznoliko / […] vzameš torej tračno žago; / žagaš ga v čim bolj sorodni polovici, / saj ju bo treba zlepiti – / tvoj zrak bo prehajal / skozi pihalo.« Ustvarjanje inštrumenta je nazorno prikazano, skorajda v direktni praktični obliki, spajanje človeške obrti z naravnimi elementi (les) pa je motiv, ki se v zbirki večkrat ponovi. Je to scela konkretna pesem ali je za njo aluzija na pesništvo kot obrt, ki se je je treba lotevati zbrano, premišljeno in selektivno? Podobne primere »praktične poezije« srečamo tudi kasneje v zbirki, ki je sicer razdeljena na dva dela (Zbliževanja in Živa meja). Verjetno najbolj nazorna je pesem Kožuh, v kateri je govora o postopku usmrtitve zajca v namen pridobitve kožuha: »strojiš lahko zgolj kožo. / slečeš jo / v enem kosu, s spiranjem še malo / ohladiš, odstraniš najbolj grobe / ostanke umazanije. predvsem / ne nehaj misliti na plašč: ponovi to / z vsakim in vsemi zajci; / pripravi / si čeber kisline, v njej luži / te flike surove kože.« Kozin tako v pesniško obliko, s potrebno hladnostjo, seveda, prenese surovo početje ubijanja živali za človekovo lastno korist. Moralna nota tule odpade – postopek je objektivno opisan, brez olepšav, v namen večje bralne učinkovitosti ter nazornejšega prikaza krutosti takšnega dejanja. Še en primer takšnega tipa poezije je pesem Čas smolarjenja: »drevo je že odkazano. / vzameš nož, dleto ter strgač, / in to orodje naj bo vedno sveže / brušeno – gre za ostre in / globoke linije, da se odpre tudi / vse nepoškodovane kanale / v širši okolici ene zareze.«. Tu je na podoben način opisan postopek pridobitve smole iz drevesa, s podobnim distanciranim podtonom, a s pomembno razliko – drevo se med postopkom sicer poškoduje, a ne odmre (razen če s početjem ne pretiravamo – v tem oziru predstavlja smola za drevo tisto, kar predstavlja kri za človeka ali žival). Vendar gre tudi tu za objektivni pesniški prikaz človekovega pridobivanja dobrin iz naravnih virov oziroma, rečeno bolj v okviru zbirke, nenehnega sovpadanja narave in človeka. Pesmi, ki so napisane po podobnem objektivnem principu, je več – takšen je recimo opis trgovinskih izložb v pesmi Izložba, jahalna izkušnja s konjem v Ravnotežju ali pa izmenično gorsko plezanje dveh ljudi v Popkovini –, vendar so takšni primeri zgolj odmik od »ustaljenega« pesniškega vzorca pesnice, kot se manifestira v zbirki. Že pesem Fjordi se iz objektivnega pesniškega jezika premesti v abstrakcijo: »horizont izginja / v obrisih, tista koprena za njimi / je morda celina, a tja se zajedajo / fjordi. to so razpihani konci, / in kar stoji, je samo deblo. / vsak list ga čuti. in vsi / tisti nespočeti plodovi. njegova senca / neponovljivo kroži.« Kozin s svojim pesniškim glasom sledi intuitivnemu, tistemu, kar očem sicer ni skrito, a je veliko teže objektivno ubesedljivo. Velika večina njenih pesmi v tej zbirki zato nima oprijemljivih pesniških subjektov, saj so takšni subjekti v bistvu narava in z njo povezani pojmi, od blagih impresij gozdnatega zatočišča (npr. pesmi Gozd, Povsod listje, Na preži), goratih pokrajin (Bližina, Vrtoglavica v roki) do fizikalnih pojavov na Zemlji ter v širšem vesolju (Skrajni konci neba, Razdalja, Vzhajanja). Govorkin fokus je torej notranje opazovanje zunanjega, ki je neznano (ali neraziskano), hkrati pa znano, saj smo tudi ljudje kot del celote v te procese vpeti in v nas lahko vzbujajo tako občudovanje ter pomirjenost, kot tudi strah in občutek majhnosti, nepomembnosti. Avtorica tako skozi zbirko naniza stanja, ki se je polaščajo ob navzočnosti delovanja naravnega sveta, kar omogoča refleksijo na človekovo delovanje na našem planetu: »naš spomin so / naša razkosana telesa, / ne trki, ki so se zgodili, / a kjer se celota začne, je že / šumenje.« Skozi pesmi se iskanje takšne celote in zbliževanj pokaže ravno skozi metaforo šumenj(a), katere podlago predstavlja tišina – lomljenje te tišine vzpostavlja potrebno refleksijo, iz katere govorka črpa narativno pesniško moč v poskusih odpravljanja mej med stvarnim in nestvarnim: »v razmikih med njimi, na dosegljivi razdalji, / svet potuje k meni. iztegnem roko, skušam se / ga dotakniti, a začutim steklo.«. V ta namen Kozin večkrat uporablja generično, v tem primeru preživeli kontrast med svetlobo/soncem in temo/senco, s čimer v spomin avtomatsko prikliče nekatere pesmi iz njene prve zbirke (»Zagledala sem svojo dolgo senco in se zavedla / da na hrbtu nosim sonce.«). Zbirko se tako lahko bere kot ciklično sprehajanje po abstraktnih in kompleksnih pokrajinah bivajočega skozi poezijo, ki jo odlikuje večkrat izpiljen in premišljen pesniški jezik – jezik, ki v deskriptivnem smislu večkrat tudi meji s prozo. A problem takšne vrste poezije – podobno kot denimo pri Simonišku – je, da v procesu branja celote zbirka izgubi na dinamičnosti, raznolikosti in ustvarjalnosti. Zaradi tematske narave pesmi je takšen tip pisanja precej »zaprt«, statičen, vase ukleščen, skoraj hermetičen, na številnih mestih pa so prisotna slogovna pretiravanja, ki lahko pozornega bralca večkrat zbodejo v oči. Ohlapno nizanje terminov in pojavov iz kvantne mehanike (ne glede na obravnavane tematike) in v določenih pesmih (pre)nabreklo, že skoraj izumetničeno, kičasto izrazoslovje (npr: »toda hiperbolične / sledi te trirnice so ves čas / izrisovale tudi slutnjo, da je / na neki točki te poti, / v bližini, perihelij / in da je to telo vse / preveč sonceplazno, da / bi ledeno lepilo vzdržalo«), ki bralcu ne pove nič, zbirki ničesar ne pridoda, kvečjemu odvzame ter nas prepušča branju, ki postaja proti koncu knjige čedalje bolj brezizrazno, suhoparno. V tem oziru je prvenec Mož s petimi podplati definitivno boljša zbirka, morda bolj fragmentirana, zato pa bolj razgibana in manj kontemplacijsko bleda.

O avtorju. Rojen v Šempetru pri Gorici (1985), večni študent primerjalne književnosti, zadržani eksperimentalni glasbenik, ki ima vsaj sedem posnetih home-made albumov  pod psevdonimom Akami, a še vedno nima benda, analogni priložnostni fotograf z napakami, antifašist in hranitelj brezdomskih mačk.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Molk je v poeziji marsikdaj ostrejši od krika

    Ker si vedno veliko potoval (tudi kot vodič), najbrž ni čudno, da so se različni popotniški motivi znašli tudi v tvojih pesmih. A zdi se … →

  • Teža človeških odločitev za kulisami zgodovine

    Robert Simonišek

    Pisati o romanu, ki je pred dvema letoma prejel kresnika, o katerem so bile napisane recenzije, o stvarnem ozadju katerega je avtor spregovoril v intervjuju, … →

  • Semifantazijski proekološki zaris tukajšnjosti

    Anja Radaljac

    Mamuti so pomemben roman; pomemben zaradi sproščene nastanitve v medprostoru zajemljivega in nezajemljivega od koder v “prostor zaznave” potiskajo marginalne realije časoprostora kar počno na poudarjeno literarno igriv način, s fragmentiranjem pripovedi, prepletanjem mnoštva pripovednih tokov, vnašanjem elementov fantazijske pripovedi ter “sproščenim pripovedništvom,” ki ni zavezano pripovedovanju “osebnih zgodb”.

Izdelava: Pika vejica