Srnjaki ponočnjaki

Mitja Drab, Nočne živali. Ljubljana: LUD Literatura, 2016. (Zbirka Prišleki)

Veronika Šoster

Nočne živali so tiste, ki z velikimi svetlečimi očmi pridejo na plano, ko vsi ostali spijo, da lahko lovijo po robovih noči in ostanejo neopažene, pokrite z mehko temo. In ravno takšne so pesmi v prvencu Nočne živali Mitje Draba. V zbirki se sprehodimo med vsemi odnosi, ki nas gradijo in razdirajo, vse od ljubezenskih, prijateljskih, družinskih ali pa čisto naključnih, mimobežnih, enkratnih. Vsi so obravnavani enako resno, preudarno, skoraj analitično, noben trenutek, pa naj bo še tako običajen, ni prepuščen pozabi. Podlago za to zastavi že prva pesem Izjava, ki deluje kot prolog in zavzame »manifestno« pozicijo: »Kar storiš, je manj pomembno od tega, česar ne. / Neizrečeno govori glasneje od izrečenega. / To moraš vedno nositi s sabo.«

Odnose lirski subjekt večinoma preučuje in razgalja s pomočjo spominov, zato je nenehno prisotna nostalgija, ki se obenem navezuje na odhajajoče ljudi – kakor v pesmi Pismo – ali na sprijaznjenje s tem, da ljudje iz spominov niso več dosegljivi na enak način. V tem smo si enaki, »vsak z osebo na dnu omare, za katero misli, / da ga od nje loči le en klic, ki ga nikoli ne opravi.« Ravno ta razsežnost Nočnih živali je tista, ki se zna po tiho priplaziti in šavsniti iz kakšnega temnega kota naravnost v srce. Takšni sta recimo ganljivi pesmi Pri babici in Dedek, v katerih se s pomočjo enostavnih podob nedeljskega kosila ali pečenja kostanja razkrije narava odnosa, saj babica »Lovi moj pogled, ko se potapljam v ozko stopnišče«, dedek pa »nikoli ne sliši telefona«, kakor pravi subjekt. Nasploh je Drab najučinkovitejši v pesmih, kjer vzame posamezen prizor in ga obogati s svežimi podobami (Cedevita, Mama, Carver, Ogenj, Razhod itd.), odhod mame recimo zaznamuje detektor kovin na letališču, razpad zveze pa je razlika med tem, ali ima subjekt v rokah grisine ali blazino. Občutek ima tudi za bolj metaforične prijeme, kot se izkaže v vrhunskem Etilenu, ko celo prijateljstvo spelje iz dejstva, da rast banan vzpodbuja etilen, ki ga izločajo jabolka. Nekatere pesmi so vseeno preveč pričakovane, saj gre konec koncev za preigravanje razmerij, kar bralcu nikakor ni tuje. Ironično je ena izmed takih primerov ravno pesem z naslovom Lahko je predvideti začetke in konce, ne pa tistega, kar je vmes – v njej se nam pred očmi odvrti celotna zgodovina odnosa med teoretičnima moškim in žensko, ki pa je preveč predvidljiva.

Vidi se, da Drab ne glede na vse piše iz izkušenj, iz sebe, četudi pravi, da bi »si želel biti nekdo drug«. Skozi verze preseva empatija, pa ljubezen do vsakdanjega, do srečanj, ki morda niso prelomna, a nas vseeno delajo, kar smo, do ljudi, ki imajo v naših življenjih pomembnejše vloge, kot si priznamo. Zaradi vsebine in umirjenega ritma zbirka teče in je zelo homogena, zato je še bolj navdušujoče, ko od nikoder priletijo močni verzi, zaradi katerih se počutimo kot srne pred žarometi: »Če pa boš ponoči kdaj zatulil v temo, / mi prosim piši in povej, kako je drugačna od te, ki jo zapuščaš.« Čeprav Drab večinoma piše v prvi osebi ednine, se včasih posluži tudi druge, kakor zgoraj, kar nezadržno spominja na Zajčev pristop in zagotovi še večjo bližino med govorcem in nagovorjenim: »Nad mojo ramo si videla nekaj, za kar sem bil barvno slep.«

Čeprav se Nočne živali otepajo navezav – česar glede na naslov ne bi takoj sklepali –, se vanje vseeno priplazijo, vedno v trenutku, ko jih pesmi same prikličejo. Tako je glede matematičnih in fizikalnih pojmov (»na mizi leži knjiga o parcialnih diferencialnih enačbah«, »zakaj nisi raje glinasta kepa kvarkov«) do samih omemb avtorjev (Carver, Bob Dylan, Jack Kerouac), pri pesmi Meditacija generacija pa si ne moremo kaj, da ne bi pomislili na Ginsbergov Howl (Tuljenje), ki se znamenito začenja: »Videl sem največje duhove svoje generacije, uničene od / blaznosti, sestradane, histerične, gole …«, Drab pa piše: »Ko gre zares, moramo zagristi v lastno generacijo«.

Nočne živali so tudi zunanje premišljeno zgrajene; prologu sledijo štirje sklopi, od Mame, kjer gre za intimnejše pesmi, preko nostalgičnega Odtekanja in ranjene Discipline, dokler se dokončno ne razpre v Razgled, ki vleče v vse smeri; razpotje vodi neznano kam. Gre za zbirko, ki jo zaznamuje močno občutenje sveta, ko se verzi razrahljajo, v njih migota mesečina, ko se zategnejo, jih preplaši krik v noči, kakor strah pred življenjem, ki je tako zelo navadno, a vseeno ne tako navadno, da o njem ne bi mogli pisati pesmi. Kaj imajo s tem čudni škrabljajoči zvoki, ki se približujejo skozi nepredirno noč, ne vemo, lahko samo upamo, da gre le za ježka na nočnem pohodu, ki neutrudno rine skozi gosto praprot.

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V gozdu poetičnih pojavov

    Silvija Žnidar

    “Pojavi” so gledano v celoti suverena, premišljeno komponirana pesniška zbirka. Pesmi delujejo kot izpiljeni sestavi, pri čemer je vsaka kitica dejansko kot soba (stanca), ki vsebuje svoj pomen.

  • Deljenje resničnosti

    Diana Pungeršič

    “Robovi” se pokažejo in v vsej svoji (socialni, časovni, družbeni, kulturni, zgodovinski, jezikovni, intimni …) mnogoličnosti izrišejo šele postopoma, a zbirko kot celoto vendarle narekuje zavest o skrajnem robu – kjer/ko se ni več mogoče izogniti vprašanju življenja in smrti.

  • Večina mojih likov hrepeni in poskuša vzpostaviti povezavo

    Veronika Šoster

    Izraelski pisatelj Etgar Keret je bil s svojim presenetljivim humorjem in zgodbami s poudarjeno človeško noto med slovenskim bralstvom lepo sprejet že z zbirko “Še zadnja zgodba in konec” (LUD Literatura, 2014, prevedla Andrej Blatnik in Julija Potrč Šavli), ob izidu prevoda njegove najnovejše kratkoprozne zbirke “Polêti že!” (prevedla Julija Potrč Šavli) pa smo z njim spregovorili o novih tehnologijah, človeških apetitih, iskanju stika in trenutni situaciji, napisal pa nam je tudi posvetilo.

Izdelava: Pika vejica