Srnjaki ponočnjaki

Mitja Drab, Nočne živali. Ljubljana: LUD Literatura, 2016. (Zbirka Prišleki)

Veronika Šoster

Nočne živali so tiste, ki z velikimi svetlečimi očmi pridejo na plano, ko vsi ostali spijo, da lahko lovijo po robovih noči in ostanejo neopažene, pokrite z mehko temo. In ravno takšne so pesmi v prvencu Nočne živali Mitje Draba. V zbirki se sprehodimo med vsemi odnosi, ki nas gradijo in razdirajo, vse od ljubezenskih, prijateljskih, družinskih ali pa čisto naključnih, mimobežnih, enkratnih. Vsi so obravnavani enako resno, preudarno, skoraj analitično, noben trenutek, pa naj bo še tako običajen, ni prepuščen pozabi. Podlago za to zastavi že prva pesem Izjava, ki deluje kot prolog in zavzame »manifestno« pozicijo: »Kar storiš, je manj pomembno od tega, česar ne. / Neizrečeno govori glasneje od izrečenega. / To moraš vedno nositi s sabo.«

Odnose lirski subjekt večinoma preučuje in razgalja s pomočjo spominov, zato je nenehno prisotna nostalgija, ki se obenem navezuje na odhajajoče ljudi – kakor v pesmi Pismo – ali na sprijaznjenje s tem, da ljudje iz spominov niso več dosegljivi na enak način. V tem smo si enaki, »vsak z osebo na dnu omare, za katero misli, / da ga od nje loči le en klic, ki ga nikoli ne opravi.« Ravno ta razsežnost Nočnih živali je tista, ki se zna po tiho priplaziti in šavsniti iz kakšnega temnega kota naravnost v srce. Takšni sta recimo ganljivi pesmi Pri babici in Dedek, v katerih se s pomočjo enostavnih podob nedeljskega kosila ali pečenja kostanja razkrije narava odnosa, saj babica »Lovi moj pogled, ko se potapljam v ozko stopnišče«, dedek pa »nikoli ne sliši telefona«, kakor pravi subjekt. Nasploh je Drab najučinkovitejši v pesmih, kjer vzame posamezen prizor in ga obogati s svežimi podobami (Cedevita, Mama, Carver, Ogenj, Razhod itd.), odhod mame recimo zaznamuje detektor kovin na letališču, razpad zveze pa je razlika med tem, ali ima subjekt v rokah grisine ali blazino. Občutek ima tudi za bolj metaforične prijeme, kot se izkaže v vrhunskem Etilenu, ko celo prijateljstvo spelje iz dejstva, da rast banan vzpodbuja etilen, ki ga izločajo jabolka. Nekatere pesmi so vseeno preveč pričakovane, saj gre konec koncev za preigravanje razmerij, kar bralcu nikakor ni tuje. Ironično je ena izmed takih primerov ravno pesem z naslovom Lahko je predvideti začetke in konce, ne pa tistega, kar je vmes – v njej se nam pred očmi odvrti celotna zgodovina odnosa med teoretičnima moškim in žensko, ki pa je preveč predvidljiva.

Vidi se, da Drab ne glede na vse piše iz izkušenj, iz sebe, četudi pravi, da bi »si želel biti nekdo drug«. Skozi verze preseva empatija, pa ljubezen do vsakdanjega, do srečanj, ki morda niso prelomna, a nas vseeno delajo, kar smo, do ljudi, ki imajo v naših življenjih pomembnejše vloge, kot si priznamo. Zaradi vsebine in umirjenega ritma zbirka teče in je zelo homogena, zato je še bolj navdušujoče, ko od nikoder priletijo močni verzi, zaradi katerih se počutimo kot srne pred žarometi: »Če pa boš ponoči kdaj zatulil v temo, / mi prosim piši in povej, kako je drugačna od te, ki jo zapuščaš.« Čeprav Drab večinoma piše v prvi osebi ednine, se včasih posluži tudi druge, kakor zgoraj, kar nezadržno spominja na Zajčev pristop in zagotovi še večjo bližino med govorcem in nagovorjenim: »Nad mojo ramo si videla nekaj, za kar sem bil barvno slep.«

Čeprav se Nočne živali otepajo navezav – česar glede na naslov ne bi takoj sklepali –, se vanje vseeno priplazijo, vedno v trenutku, ko jih pesmi same prikličejo. Tako je glede matematičnih in fizikalnih pojmov (»na mizi leži knjiga o parcialnih diferencialnih enačbah«, »zakaj nisi raje glinasta kepa kvarkov«) do samih omemb avtorjev (Carver, Bob Dylan, Jack Kerouac), pri pesmi Meditacija generacija pa si ne moremo kaj, da ne bi pomislili na Ginsbergov Howl (Tuljenje), ki se znamenito začenja: »Videl sem največje duhove svoje generacije, uničene od / blaznosti, sestradane, histerične, gole …«, Drab pa piše: »Ko gre zares, moramo zagristi v lastno generacijo«.

Nočne živali so tudi zunanje premišljeno zgrajene; prologu sledijo štirje sklopi, od Mame, kjer gre za intimnejše pesmi, preko nostalgičnega Odtekanja in ranjene Discipline, dokler se dokončno ne razpre v Razgled, ki vleče v vse smeri; razpotje vodi neznano kam. Gre za zbirko, ki jo zaznamuje močno občutenje sveta, ko se verzi razrahljajo, v njih migota mesečina, ko se zategnejo, jih preplaši krik v noči, kakor strah pred življenjem, ki je tako zelo navadno, a vseeno ne tako navadno, da o njem ne bi mogli pisati pesmi. Kaj imajo s tem čudni škrabljajoči zvoki, ki se približujejo skozi nepredirno noč, ne vemo, lahko samo upamo, da gre le za ježka na nočnem pohodu, ki neutrudno rine skozi gosto praprot.

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ekologija pesmi

    Muanis Sinanović

    Delo Denise Levertov, ene najvidnejših ameriških pesnic 20. stoletja, je bilo slovenskim bralcem predstavljeno že v dveh pesniških knjigah: izbranih pesmih z religiozno tematiko, naslovljenih Potok in safir, ki so izšle pri KUD Logos, ter še enem izboru brez tematskega predznaka z naslovom Proti točki nič, izdanem pri KUD Kentaver. Še tretja prevedena knjižna izdaja najbrž priča o njenem sicer tihem, podtalnem pronicanju v slovensko poezijo.

  • Ko je pesem lažja od tebe, potem si vsaj malo svoboden. Vsaj za trenutek, včasih

    Domen Slovinič

    Esad Babačić (1965) je bržkone eden tistih ustvarjalcev, ki svojo nekonvencionalno pesniško govorico vztrajno ohranjajo že desetletja. Začel je s pankom pri bendu Via ofenziva v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja kot pevec in tekstopisec, ta isti pank pa je leta 1986 pretopil v svojo prvo knjižno izdajo Kavala.

  • Beli človek, črno srce

    Iztok Sitar

    »Ne morem dihati!« je zahropel George Floyd in izdihnil. Lani je brutalna smrt temnopoltega moža, ki so jo povzročili beli policisti v Minneapolisu, v Ameriki sprožila val protestov. Protirasistične demonstracije so se kot požar razširile po vsem svetu in začele so padati glave kipov kolonizatorjev. V Richmondu so protestniki zrušili južnjaškega predsednika Jeffersona Davisa, v Bostonu so obglavili Kolumba, v angleškem Bristolu so trgovca s sužnji Edwarda Colstona vrgli v morje, v Belgiji pa so protirasistični aktivisti z rdečo barvo polili več kipov zloglasnega kralja Leopolda II., odgovornega za smrt desetih do petnajstih milijonov ljudi.

Izdelava: Pika vejica