Smrt človeku, slava hroščku?

Milan Dekleva, In Darwinu zadrhti roka (Rapsodija Coleoptera). Ljubljana: Beletrina, 2016. (Beletrina)

Martina Potisk

Schelling, Goethe, Hölderlin, Rilke in Dekleva. Kaj imajo skupnega? Brez dvoma tudi to, da se v svojih pesniških svetovih izraziteje odmikajo od togega in statičnega pojmovanja narave. Namesto tega jo raje opevajo kot pra-gibajočo silo nastajanja in minevanja, do roba polno tisočerih različnosti ter skrivnostnih kakofonij in disonanc. Nič čudnega torej, da resnično življenje po njihovem mnenju ni mirno sozvočje, temveč trajna (heraklitovska) dinamika protislovij, ki ostaja živemu človeku nedoumljiva. Če si jo je Rainer Maria Rilke ogledoval pod lupo presunljivih Devinskih elegij, pa ji Milan Dekleva mojstrsko stopa naproti s svojo novo pesniško zbirko.

Panta rhei! Vse teče! Ta eksklamacija seveda ne naslavlja pričujoče pesniške zbirke. Temveč zgolj posredno povzema spoznanje, da se nam narava očividno prikazuje kot brezmejna raznoterost, rast, ustvarjanje in večno presnavljanje. Takšen značaj pa ji po novem priznava tudi Dekleva, čigar pesniški subjekt se že skraja priduša, da »podrta drevesa brstijo«, medtem ko postajajo »dom za ostarele hroščke«. Deklevovo človečenje narave je torej več kot očitno in vse do zadnjega verza pod vplivom pradavnega heraklitovskega mišljenja. Nič ni mirujočega, monotonega ali trajnega. Dvakrat pač ne moreš stopiti v isto reko, kajti njene vode se ves čas pretakajo in spreminjajo. Tako denimo razmišlja starogrški filozof Heraklit, ki je prepričan, da se tudi človeško bitje neprestano preobraža, zaradi česar smo in hkrati nismo, postajamo in hkrati presihamo. Edino resnično harmonijo mu predstavlja ambivalentno součinkovanje večnega smisla (logosa) in občega boja (polemosa). Princip prvega se pri Deklevi pretanjeno iznajdeva prek divje »ideje« ljubezni, ki »sploh ne traja«, temveč »raste iz minevanja, / ki mu čas ne more / do živega«. Drugega pa kar najbolje povzema podoba človekovega eksistenčnega boja kot posebne oblike Darwinovega (evolucijskega) boja za obstanek. Od tod bržkone tudi naslov pričujoče pesniške zbirke, ki se glasi In Darwinu zadrhti roka ter ima poleg tega še zelo pomenljiv podnaslov. Rapsodija Coleoptera. Preživetje, čast in slava grejo torej … hroščkom?! Zna biti. Kajti narava (za razliko od človeka) »odbira brez zlatega pribora«. 

Narava je brez dvoma do kraja osupljiva dimenzija stvarstva. Težko dostopne globeli, po katerih se gibko pretaka njeno bistvo, pa precej verjetno poseljujejo tudi hrošči (latinsko Coleoptera). Ti namreč že od nekdaj veljajo za daleč najštevilčnejši in najprilagodljivejši živalski red. Nič čudnega torej, da so bili dolga desetletja osrednji »predmet« Darwinovega raziskovanja. Če je Darwina razveseljevala predvsem njihova majhnost, pa se Milan Dekleva nad njimi navdušuje bržkone zato, ker imajo izmuzljivo dušo, ki se ji reče večno vračanje in je pratemelj narave. Deklevovi hroščki so posledično stkani »iz čiste prezence življenja« in njihova »krila so tkanina vesolja«. Kot taki si najpogosteje prisvajajo slikovite pesniške nagovore, pri čemer privzemajo bodisi izvirna poimenovanja (potopnik, vodoskok, kožojed) bodisi že uveljavljena latinska imena (Meloe proscarabaeus). Z njimi vred pa preizkušajo tudi raznotere oblike (lubadar, skarabej, pikapolonica), najdemo celo eno zoomorfno utelešenje (majnica z obrazom Geralda Durrella). To so torej bitja, ki se bodo nekoč »ljubila s svetlobo«, zaradi česar jim čas za zdaj ne more do živega. Še več: »v koreografiji časa igra hrošček / vlogo Mauricea Bejarta«. Kar pa med drugim pomeni, da je poosebljen princip čistega in hkrati razgibanega trajanja.

Znameniti filozof Karl Jaspers je nekoč dejal, da se resnično bistvo narave povečini spretno izmika človeškim očem. To pa naj bi človeka samega v resnici precej plašilo, saj je njegov intelekt evolucijsko najrazvitejši in kot tak glavni generator logičnega sistematiziranja sveta. Deklevov »človek« nikakor ni izjema. Tudi on se namreč boji »velikih stvari«, še posebno tega, da bi bila »podrta drevesa simbol«. Z namenom priti do »pravega« spoznanja pa se najrajši zateka pod okrilje današnje matematično-naravoslovne znanosti (beri fizike), kjer je ena in edina podoba resničnosti že v izhodišču demantirana. In ko po tej poti nadvse pedantno secira temelje narave, iznenada dobimo občutek, da mu njeno bistvo ravno zato vse bolj polzi iz rok, pri čemer se z njim vred naglo »razblinja kot spomin v privid in nič«. Kaj torej sledi? Zdrs civilizacije? Morda. A za vsak slučaj pesnik predenj odločno in zelo »po jaspersko« postavlja tri potencialno zasilne izhode: tesnobo, vest (znamenje hroščka na zajčkovi tački?) in smrt. Kajti ne smemo pozabiti, da je zgolj z besedami moč ustvarjati »drgetavo / človeško vzajemnost, občutek za / stisnjenost časa, v katerem lahko / drugo ob drugem poganjajo drevesa«.

Dekleva je že desetletja velik mojster zvočnega slikanja in ritmične ekonomizacije izrazja. Tudi pričujočo pesniško zbirko že skraja odlikujeta gibka jedrnatost verza in občutena redkobesednost podob. Tukaj nesporno kraljujejo izvirna lingvistična preigravanja in kontrastne analogije, katerih vibracije so bolj ali manj neprosojne ter suvereno polnopomenske. Ena tokratnih največjih in nadvse dobrodošlih inovacij pa je brez dvoma inscenacija ekološke tematike, ki ves čas usmerja besedni tok, medtem ko so raznoteri odvodi eksistencialne filozofije njeno idejno gonilo. Zelo zanimiva je nadalje tudi postmodernistična poantiranost pričujoče zbirke, ki sunkoma veje iz antitetičnega paradoksa, pesnikovih ironičnih opomb v oklepaju in delnega zrcaljenja pomenov. Prek slednjega se namreč druga v drugo zlivajo pojavnosti, ki jih postkartezijanska znanost, dandanes podvržena vse intenzivnejši globalizaciji in digitalizaciji, apriorno (raz)ločuje.

Resnično bistvo Deklevove poezije torej ni sredi tistega, kar je izrečeno, pač pa v izzivanju bralčeve domišljije s tistim, kar ostaja zamolčano. Ne nazadnje: »Poezija je, nihče je ne izreka«. Še več, iz nje curkoma prši svetloba in na njej se komaj opazno pozibavajo hroščki. A kako naj človek postane hrošček? Bržkone je na dobri poti že, če nekje globoko v sebi prisluhne tistemu, česar do sedaj ni mogel izreči še noben pesnik. Kajti to »je praznina ljubezni si je mislila pesem / ki ni nikoli nastala in je zato // povsod«.

O avtorju. Martina Potisk, literarna kritičarka in recenzentka, doktorska študentka slovenistike.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vsa ta slaba vest

    Katarina Kogej

    Obstajajo zajetni romani, obstajajo ambiciozni romani, obstajajo romani z ambicioznimi naslovi in obstaja Čistost.

  • Na Divjem zahodu nič novega

    Zarja Vršič

    Kljub obilici takih in drugačnih nepomembnih dogodkov ima pri Atxagi bralec ves čas občutek, da se v romanu pravzaprav nič zares ne zgodi; dogodki, o katerih piše, sami po sebi niso pomembni in ne vodijo nikamor. Na Divjem zahodu torej nič novega.

  • Apoteoza tišine in pokončnosti

    Klemen Kordež

    Težko si je zamisliti način, s katerim bi v romanu lahko v enovito celoto povezali tako raznolike tematike, kot to stori Winfried Georg Sebald v Saturnovih prstanih.