Semifantazijski proekološki zaris tukajšnjosti

Jernej Županič, Mamuti. Ljubljana: LUD Literatura, 2018 (zbirka Prišleki)

Anja Radaljac

Naj otvorim s (kritiško) sodbo: Mamuti so pomemben roman; pomemben zaradi sproščene nastanitve v medprostoru zajemljivega in nezajemljivega, od koder v »prostor zaznave« potiskajo marginalne realije časoprostora (tudi take, s katerimi se slovenski roman, vsaj da bi sama to vedela, še ni ukvarjal), kar počno na poudarjeno literarno igriv način, s fragmentiranjem pripovedi, prepletanjem mnoštva pripovednih tokov, vnašanjem elementov fantazijske pripovedi ter »sproščenim pripovedništvom,« ki ni zavezano pripovedovanju »osebnih zgodb« (ki v literaturi neredko služijo kot sredstvo generalizacije z individualnega primera na množico), temveč zarisovanju nekega sveta in njegovih prebivalk_cev, pri čemer si »dovoljuje« uporabo vseh literarnih sredstev, zlasti pa domišljijskega raziskovanja in izumljanja kategorij (znotraj literarnega sveta), ki tekstu ne predhajajo, temveč so njegov izmislek, iznajditeljski moment. Roman s tem odpira prostor za poudarjeno literarno detekcijo družbenih pojavov in njihov premislek ter obenem vzpostavlja povsem neponovljive (literarne) svetove, ki so, zanimivo, izrazito individualizirani ter obenem obči, ker je cilj teksta, kot rečeno, nujno nezajemljiv oris neke širše realnosti.

Roman se pri tem zaveda, da tovrsten oris ne more biti končen, niti ne more biti natančen ali celosten; izmed številnih pripovednih tokov ostajajo nekateri povsem nezaključeni – kar dobro apelira na omenjeno umeščenost med zajemljivo in nezajemljivo, roman pa vzpostavlja prepričljivo neobremenjen odnos do ne-končnosti (vsakršnega) dogajanja in se ne sili, da bi dogajalne pramene »zaključeval« s prisiljenim prepletanjem ali ustvarjanjem koncev; zdi se, da roman »koncev« (ali začetkov) pravzaprav ne pripoznava, temveč razume vse časoprostore kot neustavljiv tok dogajanja, ki se ne začenja ali prekinja z »mejniki«, kot so smrt literarnih oseb ali drugi dogodki, ki bi se v drugačnem besedilu lahko razumeli kot »prelomna točka« (npr. prvi teroristični napad v romanu); dogodki niso obteženi z vrednostnimi sodbami likov in/ali osebnim odnosom do njih – umeščeni so v širši dispozitiv, v katerem so razbremenjeni »usodnosti«, ki bi jo znali pridobiti v drugačnem narativu. Zdi se, da je po tej paradigmi zastavljen tudi celoten izbir tematik, prizorov, literarnih oseb, dogodkov; izbor določa reprezentacijo.

Mamuti so morda prvi slovenski roman, ki tako celovito trenutno naslovi globalno ekološko krizo ter ob globoki ekološki zavesti, ki ji ne gre le za »varovanje okolja«, temveč za celostno predrugačenje odnosa do okolja, zajame tudi zavest o specističnosti romaneskne realnosti (na 28. strani imamo opis situacije, v kateri se nekaj oseb zagovarja, da »niso speciesisti« – v slovenščini se za zatiranje na podlagi vrste zaradi vrste enakovredno uporablja tako izraz specizem kot tudi speciesizem), pri čemer ne gre gojiti pretiranih dvomov; že res, da ima roman nekaj fantazijskih elementov, a distanca do stvarnosti, ki nas obdaja, je pravzaprav zgolj navidezna; teroristični napadi, (pre)hitro naraščanje populacije, krčenje in/ali celo popolno uničevanje gozdov (gozdov ni, pojasnjuje pripovedovalec, ker je zemlja (kot obdelovalna površina) preveč dragocena, da bi imeli gozdove), pomanjkanje kopnega, gradnja umetnih morskih otokov iz razstreljenih gora in starih cest, morje, v katerem (ponekod) ni več rib, klimatske spremembe z nenehnim dežjem, presežek odpadkov, skrita tovarna, v kateri ustvarjajo čuteča, živa bitja, navidezna »majhnost«, obvladljivost sveta ter pritisk številnih oblik zatiranj, od katerih je v središče – četudi na nekoliko problematičen način – postavljen specizem, so, tudi če zanemarimo dejstvo, da se v romanu pojavljajo kraji, ki jih poznamo iz vsakodnevne stvarnosti, denimo London in Frankfurt, povezovalne točke »naše« in romaneskne realnosti. Upoštevaje, da gre za roman, ki sam na široko odpira možnost animalističnega pristopa k literarni kritiki in ker je tovrstnih besedil malo, bo kritika roman v nadaljevanju v precejšnji meri obravnavala skozi to prizmo.

Bržkone ne bo presenečenje, če zapišem, da so najbolj vseprisotna »anomalija« romana mamuti; mamuti, ki sobivajo z ljudmi, se izobražujejo, zaposlujejo in reflektirajo družbo okoli sebe; mamut Brane je recimo oseba, ki opozori na specističen odnos, ki ga do mamutov gojijo ljudje. Z antispecističnega vidika je tovrstna antropomorfizacija – mamuti privzamejo človeški jezik ter bivajo prilagojeni človeški kulturi (nimajo npr. svoje kulture, kar je problematično že z vidika, da lastne kulture goji nemalo ne-človeških vrst), od katere pričakujejo predvsem sprejemanje in možnost integracije (npr. gradnjo prilagojenih stanovanjskih naselij) – seveda problematična. Še tolikanj bolj je iz istega vidika problematično, da mamut Brane, ki se izrecno izreče proti specizmu, sam deluje specistično, ne da bi se tega zavedal. V neki točki, denimo, benti, da mora zaradi neobstoja stanovanj za mamute bivati v barakarskem naselju, »kot razcapan potepuški pes«; občasno si želi, da bi pse žive kuhal in jedel »iz inata«, iz upora ljudem; ampak na tej točki tudi sam ne pripozna, da je zatiralen; pse instrumentalizira za boj, ki ni toliko antispecističen boj (v odnosu mamutov in ljudi), temveč je prej razredni boj. Ampak kljub tovrstnim zdrsom roman nekaj takega, kot je »specizem« pripoznava in bolj ali manj nobene od oblik zatiranja mamutov v tej družbi ne moremo brati povsem mimo specistične prizme; mamuti morajo opravljati fizično naporna dela (uporabljajo jih npr. za vleko, prenašanje tovorov), kakor je to (bila) praksa v živinoreji (v manj industrializiranih okoljih je temu še vedno tako), pa tudi okolje je neprilagojeno njihovim potrebam, kar je tudi ena od večjih zagat specizma v naši stvarnosti; mamuti nimajo na voljo primernih bivališč, njihovi interesi so v zakonodaji upoštevani, v praksi pa ne ipd.

Morda najbolj pomenljivo pa je, da mamute »ustvarjajo« v tovarni mamutov, ki je skrita pred očmi javnosti in je nekakšno mesto tabuja: o tovarni se ne govori in nihče je še ni videl, ljudje jo sprejemajo kot danost. Vzporednice z današnjo živinorejo, ki v zakritosti industrializirano, kolikor je mogoče, ustvarja čuteča bitja, ki jih razoseblja, instrumentalizira ter uporablja kot sredstva oziroma vire, so jasne. Navsezadnje so tu tudi namigi na preoblikovanje živinoreje spričo ekološke katastrofe; reje krav in prašičev vsaj v nekaterih predelih ni več, redi se le še race in gosi, povsod pa se uživa ribe, ki bivajo v umazanih stoječih in tekočih vodah. Toda tu prihaja tudi do zanimivega obrata: mamute v tovarni izdelujejo druge ne-človeške živali in sicer iz »mesa, kosti in vode« neznanega porekla; v tem smislu je mamute mogoče brati tudi kot »nebiološka« ali »tehnološko ustvarjena« bitja (ki so prej kot A.I. morda podobna Frankensteinovi pošasti), z neko sestavljeno identiteto, ki šele nekako povratno ustvarja »mamutskost« in ki jih ne-človeške živali same producirajo, morda tudi zato, da bi zunaj postali nekakšni predstavniki drugih, neopaženih, odrinjenih vrst, zagovorniki, ki jih že zaradi njihove velikosti ni mogoče spregledati; mamuti so mdr. tudi ena od »anomalij« (ki jih imamo lahko za nekakšna mesta vznikov fantastičnega), za katere nekateri ljudje v romanu verjamejo, da so ljudem naložene kot »kazen«.

S tem se mamuti – še bolj kot s svojo skorajda fantazmatsko podobo izumrle vrste, nad katero ljudje gojijo neskončno fascinacijo – oddaljijo od statusa »živali« in v nekem smislu delujejo tudi kot svojevrsten kompendij, izmikajoča se kategorija na katero je mogoče vezati številne oblike zatiranja (so tudi »slon v sobi«) in jih preučevati v odnosu do te ene kategorije; mamuti so v nekem smislu begunci, ki jih, brezdomne, ljudje razpošiljajo po svetu, so zatirani delavci, so osebe s posebnimi potrebami, ki se jim v družbi ne omogoči enakih možnosti. Po drugi strani je, spet – in tu pride do izraza dobrodošlo izmikanje pomenov v romanu – mamute mogoče razumeti tudi kot drugo vrsto, ki ji avtor pridoda le zmožnost govora (morda da jo približa bralstvu ali laže naredi določene izpeljave), a mimo tega dobro naslovi prav oblike izkoriščanja v odnosu do drugih vrst, ki jih redko naslavljamo posamično oziroma čezvrstno: pri mamutih, ki za hrano orjejo na poljih, ni težko prepoznati izkoriščanja bikov, konjev in ovnov v podobne namene; pri mamutih zlahka prepoznamo, da gre za vprašanje delavskih pravic (in torej ne samo za specizem), v odiranju mamutov za kože prepoznamo krznarsko industrijo, v razseljevanju mamutov po svetu lahko prepoznamo razpolaganje in ujetost drugih vrst, ki jim ljudje določamo »mesto«, v neprilagojenosti okolja mamutskim »meram« lahko prepoznamo tudi popolno neupoštevanje drugih vrst (npr. vran, golobov, srn, ježev, lisic, tudi medvedov) pri gradnji in širitvi urbanih naselij, avtocest in tako naprej. S tem roman dobro opozarja, da lahko tudi druge oblike zatiranja – ne le specizem – razširimo na druge vrste.

Zaradi tega večplastnega naslavljanja številnih oblik zatiranja se zdi naslovitev vprašanja ženske tudi v romanu širše gledano nekoliko nezadostna; glede na tolikšno osredotočenost na razmerja med različnimi skupinami, se zdi, da umanjkanje resne obravnave lahko beremo tudi kot svojevrsten zdrs, saj je tematika sicer naslovljena. Npr: omenjeno je, da so ženske v neki vasi »prepovedane« in se »skrivajo v hišah ›svojih‹ moških«, ampak o tem, zakaj so prepovedane, ne izvemo ničesar, niti se ta informacija nikakor ne dopolni z drugimi, podobno so v drugem kraju »ženski večeri« namenjeni pogovorom o pravnih, ekonomskih in političnih zadevah, kar morda kaže na večjo vključenost žensk v politiko (ali celo prevladujočo vlogo žensk v politiki), ampak tudi ta informacija nekako obvisi v zraku (a morda ne na najbolj prepričljiv način). Po drugi strani imamo v romanu vsaj en zanimiv ženski lik, muslimansko žensko Ibi, ki se »kot po čudežu« vselej pojavlja na mestih terorističnih napadov. V romanu ni povsem enoznačno, ali je Ibi dejansko teroristka (in za kaj se v tem primeru bori) ali pa se preprosto tolikokrat znajde na takem mestu, da si naposled že sama pripisuje krivdo in mora sama o sebi razmišljati z vidika družbe, ki ji bi to vlogo nemudoma in neizogibno pripisala.

Zatiranje pa ni, kot je bilo nakazano že uvodoma, omejeno na različne človeške družbene skupine in druge živalske vrste, temveč roman pripoznava, da se človekovo izkoriščanje prenaša tudi na okolje: Mamuti orisujejo svet, v katerem je okolje izrabljeno do take skrajnosti, da zmanjkuje bivalnih površin, mrtve je treba pokopavati na t.i. Mrtvem otoku, ki ga umetno gradijo sredi oceana, kjer je morje povsem onesnaženo, klimatske spremembe pa so v polnem razmahu. Nekatera poglavja tvorijo »samo« opisi okolja kot neke žive entitete, s čimer okolje v romanu nastopa v aktivni vlogi, ne le vlogi ozadja ali kulise. V tem smislu je smiselno tudi pre-osmišljanje razmerja med ruralnim in urbanim okoljem v romanu; v prvem vlada več sožitja, ljudje in mamuti živijo v nekoliko večjem sožitju (pride vsaj do pripoznanja, da imajo eni in drugi svoje potrebe in dogovor, ki ga sklenejo skrbi, da so zadovoljene potrebe vseh), v industrializiranih središčih vlada popolna segregacija; v nekem smislu to, kar je najbolj »človeško«, najbolj razdvaja. Ta premislek, kakor je sam po sebi dobrodošel, v nasprotju z nekaterimi drugimi v romanu izzveni manj izvirno, saj pretirano sledi nekemu občemu obrazcu, ustaljeni paradigmi, po kateri mislimo to razmerje, a bi pravzaprav tudi potrebovala pretres.

Kot neka paradigma človeka, se pojavlja tudi »Maks«, edini lik v romanu, pisan s prvoosebne (nezanesljive) pozicije, ki se ima za antropologa in preučuje mamute (zanimivo pri tem je, da se ne okliče za etologa; smiselno se je vprašati ali gre za njegov osebni zdrs ali pa zdrs antropološkega poenotenja, ki je stvar zakonitosti delovanja romanesknega sveta), ter skozi življenje potuje s popolno brezbrižnostjo in brez oziranja na kogarkoli, niti npr. na Maro, partnerico, za katero uvodoma pravi, da sta »eno«, da si dopolnjujeta stavke in si bereta misli, ampak vendarle nima težav s tem, da mesece in mesece preživlja ločen od nje, brez zanimanja za karkoli iz njenega sveta, zaradi česar Mara v romanu ne deluje kot polnokrven lik, ampak karikatura, predstavljena skozi Maksov – in zgolj Maksov – samovoljni pogled. Svet okoli Maksa se spreminja in tudi če skuša Maks tem spremembam slediti, nenehno nekako ostaja zadaj – slabo spremlja politično dogajanje, na ekološke spremembe se odziva pasivno, četudi mamute preučuje, ostaja zagrizen specist. V tem smislu je konec romana, v katerem Maks spoznava, kako »hitro se je vse spremenilo«, dejansko v nekem smislu pozitiven, saj Maksu povsem spodmakne tla pod nogami; znajde se v svetu, kjer je človeku mesto, ki si ga je vzel, izmaknjeno. S tem roman odpira možnost animalističnega branja in preseka z antropocentrično literarno tradicijo.

O avtorju. Anja Radaljac je komparativistka, kritičarka (Delo, Literatura, Airbeletrina, Radio Ars), prevajalka in prozaistka. Prvenec, roman Polka s peščenih bankin, je izdala leta 2014 pri založbi LUD Literatura. Pri pisanju – tako kritik kot publicističnih besedil in literarnih tekstov – jo predvsem zanima kako se skozi različne družbene mehanizme (med katere šteje tudi literaturo) vzpostavlja odnos … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Odsev: onkraj upa in obupa

    Klemen Kordež

    A tekom strani so se mi najprej zlagoma potem pa vedno hitreje in predvsem očitneje začele odstirati tudi težje dostopne plasti posameznih zgodb, ki so se, ne najdem boljšega izraza, začele zrcaliti in izvijati iz na prvi pogled naključnega popisovanja bolj ali manj vsakdanjih dogodkov.

  • O moškem, ki je pisal čisto kratke zgodbe

    Veronika Šoster

    Glede na prebrano bi bil lahko Pregl brez težav ghostwriter za stand up komike, saj se njegovi zapisi kar iskrijo od energije, humorja, živahnosti, posebnosti in nepričakovanosti.

  • Plačaš 1, dobiš 3

    Veronika Šoster

    Primož Čučnik se je za svojo Trilogijo, ki namiguje na več sestavnih delov, ozrl v preteklost, pred svoj nagrajeni Mikado. Servira nam knjigo, ki vključuje njegove že izdane tri … →

Izdelava: Pika vejica