Romantika, nemška afera

Rüdiger Safranski, Romantika. Zadeva Nemcev. Prevod: Tomo Virk. Ljubljana: LUD Literatura, 2018 (zbirka Labirinti)

Rok Plavčak

Romantika. Zadeva Nemcev je tretje prevedeno delo Rüdigerja Safranskega, nemškega filozofa, ki si je sloves uglednega zgodovinarja zaslužil s poglobljenimi »biografijami mišljenja« nemških velikanov, Schopenhauerja, Schillerja, E. T. A Hoffmanna, Nietzscheja in Heideggerja. Obsežna monografija Romantika. Zadeva Nemcev je razdeljena na dva dela. V prvem se Safranski ukvarja z »romantiko«, s čimer misli dobo in gibanje nemške romantike, zamejeno z njenimi pripravljavci in zakasnelci, v drugem pa išče »romantičnost« po romantiki, poteze in idejne impulze nemških romantikov, ki so jih razvijali in razširjali kasnejši usmerjevalci nemške kulture vse tja do teoretikov in glasnikov generacije ’68.

Zgodovinar prepozna začetek romantike v Herderju, ta je s svojo filozofijo življenja in teorijo živega uma potopljenega »v element eksistence, nezavednega, iracionalnega, spontanega, torej v temno, ustvarjalno, poganjajoče-gnano življenje«, odločilno vplival na razvoj viharništva in (zlasti posredno) na romantiko. Odnos med obema tokovoma poveže Safranski s pomočjo za romantike najpomembnejšega zgodovinskega dogodka, ko zapiše, da je zgodnjeromantični preporod pravzaprav »viharništvo, ki je šlo skoz izkušnjo [francoske] revolucije«.

Friedrich Schiller, weimarski klasik, ki je sprva pozdravljal francosko revolucijo, se je ob nastopu jakobinskega terorja od nje oddaljil, vzrok za teror pa pripisal temu, da človeštvo še ni dovolj pripravljeno za revolucijo, saj je še »notranje nesvobodno«. Da bi človeštvo najprej notranje osvobodil, si je Schiller prizadeval za »duhovno revolucijo«, to pa je zasnoval kot estetsko vzgojo, saj je »lepota pot, po kateri pridemo do svobode«. Schillerjev povzdig umetnosti nad vsakršno utilitarnost in prepoznanje njene popolne avtonomije pomeni za prihajajoče romantike »dvig vrednosti umetnosti in literature, kakršnega doslej še ni bilo.« Literatura postane življenje, način za spoznavanje, doživljanje in ustvarjanje bolj pestrega, polnejšega, globljepomenskega sveta.

Avtor k izvirom romantike prišteje tudi nemški idealizem, še posebej pa izpostavi Johanna Gottlieba Fichteja, čigar idealistično filozofijo – predvsem nadgradnjo Kantovega vsebinsko praznega »jaza«, ki ga je Fichte spremenil v princip živega, v dejavni, sebe in svet postavljajoči jaz – so jenski romantiki všili v podlogo svojih inovacij romantičnega idealizma.

Po izvorih sledijo velikodušni prikazi silakov romantike in njihova ključna podvzetja; tu je Schleglovo pojmovanje romantizirane ironije in njegova »univerzalna poezija«, ki bo prežela življenje ter združila »čut za nerazumljivo, za neskončno in za refleksijo«; potem Tieckov vase poglabljajoči se ustvarjalni genij, ki se v nasprotju s tedaj priljubljenim filohelenizmom raje kot v antiko obrača v srednji vek k staronemštvu; pa Novalis, ko v mistično navdahnjenem žalovanju vsled zaročenkine prezgodnje smrti izsanja »magični idealizem« in ciklus pesmi Himne noči. Te spregovarjajo o »duhu odčaranja«, razpomenjajočem zadahu »praktičnega razsvetljenstva«, ki so ga romantiki »doživljali kot vse močnejši režim ekonomske koristnosti«, kulminirajoče v filistrskem naskoku na vse vzvišeno, čudesno, fantazijsko, na avtonomijo umetnosti in njih same.

Podvig romantike je v veliki meri vnovično »očaranje prek irealnega«. Tudi s (po)močjo religioznega. Safranski prikaže za potek romantike pomembno Schleiermacherjevo razvitje »religije čustev« kot estetske religije, katere jedro sta »čut in okus za neskončno«. Safranski v precej manjši meri kot Manfred FrankPrihajajočem Bogu, a vseeno zadosti koncizno, predstavi tako imenovani »Najstarejši program sistema nemškega idealizma«, manifest treh učencev tübingenskega štifta, Hegla, Schellinga in Hölderlina. V njem so si zadali nič manj kot popolno duhovno družbeno prenovo, dosegljivo z estetizacijo idej in ustanovitvijo nove »mitologije uma«.

Besedo dobi tudi pogosto spregledana heidelberška romantika Josepha Görresa, Clemensa Brentana in Achima von Armina, kar že predstavlja preobrazbo nekdaj revolucionarnega, republikanskega, demokratičnega romantičnega duha v duha reakcije in animoznosti: romantiki in njihovi sopotniki so »postali patriotski, pruski, nacionalni«. Tu se je zgodil prelom, ki začrta dobršen del tiste »romantičnosti«, ki jo Safranski proti koncu drugega dela poveže z nacizmom kot »politično romantiko«. Na propad Svetega rimskega cesarstva leta 1806, odgovori Fichte z Govori nemškemu narodu (1807/1808), v katerih prižene »jaz in njegove dejave … do velikega jaza naroda«, ter izžene iz romantike in iz prihajajoče nemške kulture, ki si bo zadala izgradnjo nove mogočne vsenemške države, načela svetovljanstva in univerzalizma. Začne se čas, pravi Safranski, ko se posameznik »vse teže izogne sugestiji množinskega “mi”« – dodajmo – tistega »mi«, ki mora za lasten obstoj permanentno fingirati drugega, tujega, sovražnega.

Prva knjiga je gotovo ena najodličnejših obravnav nemške romantike v slovenskem jeziku in potrjuje starejša Kosova dognanja iz 6. zvezka Literarnega leksikona: Romantika o treh glavnih izvorih romantike: francoska revolucija, weimarsko-klasicistični zagovor avtonomije umetnosti in nemški idealizem – Safranski doda četrtega, Herderjevo viharništvo. Da bi Safranski popravil vtis da je romantika izključno »zadeva Nemcev«, čeprav je z vidika idejnega učinkovanja njihov delež znatno največji, bi lahko poleg Burka omenil tudi nekatere zunanje gradnike nemške romantike, denimo angleškega filozofa Shaftesburyja (1671-1713), o katerem je Herder (1744-1803) dejal, da je njegov »najljubši sopotnik«, ali Macphersonovega Ossiana, zbirke predromantičnih pesnitev, ki so poleg Herderja in Goetheja močno navdihovale še Tiecka, Novalisa, Hölderlina in Kleista, torej same glavne protagoniste Safranskega. Z manj poudarka na literarnovedni in z več pozornosti na kulturnih ter idejnih razsežnostih klobčiča nemške romantike, ki ga prodorni učenjak razpleta v razumljiv in poglobljen prikaz ustvarjalcev tega nenavadnega gibanja, je Romantika. Zadeva Nemcev dražestno poučno branje.

Z naslovom sicer odličnega prevoda Toma Virka se izgubi pomen, ki v izvirniku (Romantik: Eine deutsche Affäre) označuje vsebino druge knjige, namreč romantike kot nemške »afere«, kot nečesa spornega, zaskrbljujočega, tveganega, nečesa, v kar so se po koncu zgodovinskega obdobja romantike zapletali Nemci, ko je moč strasti prevladala nad silnicami razuma. Stezosledski zgodovinar najde romantičnost v Wagnerjevi zamisli celostne umetnine, s katero bi naj »presegel meje zgolj estetskega in sprožal tisto zavest, ki jo imenuje mitska«; zasleduje jo v Nietzschejevi »romantiki dionizičnega« in pri od nje opitih nemških umetnikih in intelektualcih, pri ekspresionistih in simbolistih, belicističnem Ernstu Jüngerju in antisemitskem Ludwigu Klagesu; razkriva jo tudi pri mladem Thomasu Mannu, čigar romanje od romantičnega patriotizma k demokratičnem kozmopolitstvu je temeljiteje obdelal Wolf Lepenies v delu Zapeljivi čar kulture v nemški zgodovini.

Zelo pomembna za področje Sonderweg teorij so avtorjeva dognanja o kontinuiteti romantike in nacizma, in sicer, da so nacisti po eni strani preračunljivo prevzemali nekatere konservativne poteze romantike in po drugi zavračali njeno protimoderno kritiko tehnike, kot tudi to, da so o romantičnem nacionalizmu ostro sodili, da mu manjkata »surovi biologizem in rasizem«. To dvoje je poleg socialdarvinizma tudi tisto, po čemer se Hitler kot »perverzno utelešenje fichtejevskega ‘jaza’, ki si gradi svoj svet in drobi odpor ne-jaza«, bistveno razlikuje od duha romantike.

Nekoliko manj zanesljiva je avtorjeva obravnava literatov Mlade Nemčije (Gutzkow, Mundt, Wienbarg, Börne in odpadniški Heine) kot determiniranih z »romantičnostjo«. Mladonemci nastopijo z julijsko revolucijo 1830, po koncu bidermajerskega zatišja, njegove zadovoljne meščanske apolitičnosti in konformističnega podpiranja statusa quo, ki pomenita konservativno reakcijo nasproti za obstoječi red rušilnim potezam jenske romantike. A mladonemštvo ne nasprotuje le stagnaciji konservativnega bidermajerja, temveč predvsem impotenci romantičnega idealizma: »Da se namesto fantazije / iz bleska lažnega duha, / iz blodnih sanj sofista, / zgradi resnična, boljša vsa / dejanskost, nova čista.« Ta verz Gutzkowa, ki ga Safranski navaja kot ilustracijo romantike, povlečene na zemljo, je nasprotno kritika samega bistva romantike, saj je za romantiko značilno ravno to, da »ni na zemlji«. Oziroma, ko Safranski homologno interpretira Marxovo slavno tezo o spreminjanju sveta kot »nadaljevanje romantike z budnimi sredstvi«, je treba opomniti, da je romantika ravno nebudnost, nerealizem – kar filozofski idealizem, eno od poglavitnih podporišč romantike, tudi je. Ko idealizem, po katerem je duh ta, ki določa bit, »obrnemo na glavo«, in sprejmemo, da je bit tista, ki določa zavest, nismo več v sferi idealizma, nismo več niti »idealistični«, marveč smo docela materialisti. Nadalje, če za romantičnost veljajo v knjigi večkrat navedene Novalisove besede, ki jih Safranski celo odobri za najboljšo definicijo romantičnega, in sicer, da »navadnemu pritaknem visoki smisel, običajnemu videz skrivnostnosti, znanemu dostojanstvo neznanega, končnemu neskončni sijaj«, potem so Marxove analize, ki poskušajo demistificirati družbeno realnost, popolno nasprotje romantičnosti.

Mladonemci, Marx in socialdemokratsko delavsko gibanje v wilhelminski Nemčiji, ki jih Safranski pojmuje kot »romantične«, so v svojem najbolj notranjem vzgibu protiromantični, saj postulirajo spremembo zunanjega, realnega, objektivnega sveta in ne kakor idealistični romantiki samospremembe subjekta. To, kar ostane »romantičnega« od budne, z nebes strmoglavljene romantike, je tako samo še želja, »da bi iz sanjanega sveta naredili dejanskega«, s tem pa Safranski razredči koncept »romantičnosti« do te mere, da lahko z njim prebarvamo vsako prizadevanje za korenito družbeno spremembo.

Toda sen o radikalni preobrazbi človeškega sveta še zdaleč ne pripada samo romantiki, niti ni romantika začetnica teh sanj, saj enaka prizadevanja najdemo že v 17. st. pri filozofu Francisu Baconu, pri levellerjih in diggersih in še pred tem v dolgi tradiciji kmečkih uporov. Težnje po realizaciji radikalnih sanj o pravičnejšem in boljšem svetu pa so še posebej obilno obrodile na razsvetljenski strani 18. st., z ameriško in francosko revolucijo, ki sta radikalna reza s preteklostjo. To, kar je bila »prava ameriška revolucija«, zapiše John Adams še preden je romantika dodobra preplula Atlantik, da bi mogla zasejati »svoje« ideje v Novem svetu, je »radikalna sprememba načel, mnenj, občutenj in naklonjenosti ljudstva«. Sanje o spremembi človeka, družbe in sveta, celo utopične sanje, ki jih najdemo pri kakšnem Fourieru, Owenu ali Saint-Simonu, zatorej niso »romantičnost«, pa čeprav jih, v mitskih podobah, sanjajo tudi nemški romantiki.

Delo se zaključi s pomenljivim opozorilom na nujnost ločevanja kulturne in politične sfere: »Romantičnost sodi k živi kulturi, romantična politika pa je nevarna.« S tem se lahko povsem strinjamo, a le če sprejmemo boljšo opredelitev »politične romantike« od zgolj »sanj« o velikih spremembah, in sicer pojmovanje, ki ga je podal Paul Tillich in ki ga, ne da bi ga sam zares prevzel in uporabil v svoji analizi, povzema tudi Safranski. Romantična je tista politika, ki »išče zatočišče pri izvornih silah zemlje, rodu, tradicionalne skupnosti ter njenih običajev in pravil, in se ponuja, da bi te izvorne sile, ki jih v njihovi izvorni obliki ni več, na novo priklicala«. Priklicala kot iznajdevanje mitskega sveta, skice zanj pa so narisali že v romantiki.

Vsem manjšim pomislekom in ugovorom navkljub, je Romantika. Zadeva Nemcev monumentalno, z mogočno erudicijo podprto delo intelektualne zgodovine nemške romantike in apropriacij romantičnih idej v konfuznem 20. stoletju.

O avtorju. Rok Plavčak se je rodil v znamenju obada in ne verjame v biografije. Po uspešno opravljenem praktičnem pouku na Aristipovi akademiji, se je vadil pri učencu njegovega sošolca Antistena, skrivoma pa obiskoval zloglasno Schule des Verdachts. Ker je strasten pristaš avtodidaktizma, ima mnogo učiteljev in učiteljic, zaradi naklonjenosti razumu in jeziku pa veruje v antropocentrični univerzum. Je tudi kritični … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Drobeče se arhitekture človeške notranjosti

    Silvija Žnidar

    Z Loterijo in drugimi zgodbami smo dobili prvi prevod Shirley Jackson v slovenski jezik, kar je zagotovo dobra pridobitev. Ne le za ljubitelje grozljivega in nadnaravnega, temveč za vse, ki želijo skozi eksplozije in razkroje človeške psihe uzreti temeljno nestabilnost in tesnobnost sodobnega sveta.

  • Semifantazijski proekološki zaris tukajšnjosti

    Anja Radaljac

    Mamuti so pomemben roman; pomemben zaradi sproščene nastanitve v medprostoru zajemljivega in nezajemljivega od koder v “prostor zaznave” potiskajo marginalne realije časoprostora kar počno na poudarjeno literarno igriv način, s fragmentiranjem pripovedi, prepletanjem mnoštva pripovednih tokov, vnašanjem elementov fantazijske pripovedi ter “sproščenim pripovedništvom,” ki ni zavezano pripovedovanju “osebnih zgodb”.

  • Ko bralec sreča avtorja

    Martina Potisk

    Kaj je torej mogoče napraviti, če med branjem omenjene knjige spoznamo, da se naš sopotnik precej bolj kot nad obcestnimi kamni razveseljuje nad »svojo malenkostjo«? Najmanj troje.