Rehabilizacija z Zoprno liriko

Zakaj pride do poškodb in kako bi jih utegnili pozdraviti?

Tina Bilban

»Dejstvo«, da mladi berejo vedno manj in vedno manj radi, je numerično sicer zelo težko, če ne celo a priori nedokazljivo (ljubezen do branja je namreč za meritve zelo izmuzljiva), a kljub temu v zadnjem času pogosto izpostavljano. Pred dobrim tednom je na primer ob petedesetletnici Bralne značke, problematiko v Nedelu [4. 10. 2015] zelo kompleksno predstavila Jana  Zupančič Grašič. V prispevku, ki ne razpira le mnenja o stanju, temveč sledi tudi vzrokom, citirani dijaki svojo (ne)ljubezen do branja utemeljuje z brezzveznostjo v šoli branih klasikov, prastarimi zgodbami po izboru učiteljic in mankom sodobne literature med obravnavanimi besedili. Podobnega mnenja je Miha Mohor, upokojeni profesor slovenščine, mentor branja in član nadzornega sveta bralne značke, ki kot enega izmed razlogov za takšno ljubezen do branja, ki z leti šolanja le še usiha, vidi predvsem v šolskem pristopu k obravnavi besedil: »Kako boš z veseljem bral, če te bo učitelj vedno preplavil s svojim učenim razmišljanjem? In eno najbolj problematičnih vprašanj v šoli je zagotovo tisto, kaj je pisatelj ali pesnik mislil s tem, kar je napisal. To vprašanje oziroma zasliševalski način preverjanja prebranega in razumevanja bi jaz prepovedal!« 

Ko je pred dobrima dvema letoma v prvi razred vstopala moja hči, so nam na šoli prijazno razložili, da učenci iz osnovne šole odhajajo z odličnim znanjem angleščine, saj jim je angleščina blizu in jo srečujejo na vsakem koraku, večje probleme pa imajo s slovenščino, ker otroci danes pač ne marajo brati. Čeprav jim je bilo s Cankarjevimi črticami in Gospo Bovary, o katerih »navdušeno« poročajo dijaki iz prispevka Zupančič Grašičeve, do sedaj prizanešeno, branje sodobnih besedil tudi v prvi triletki nima svojega mesta. Čeprav se strinjam, da sta Maček Muri in Pika Nogavička odlični besedili, bi jima družbo lahko delal tudi kakšen tekst, napisan v zadnjem tisočletju – glede na letnico nastanka izbranih besedil bi hči z lahkoto hodila v šolo z mojih berilom. A ker je izbor prastarih besedil za najmlajše šolarje dovolj kvaliteten, njihove težave pa dovolj brezčasne, se (šolsko) branje otrokom (dokončno) povečini priskuti šele v naslednjih letih. Slovenski jezik s književnostjo ima med drugim težave s časovno linearnimi obravnavami, ki jih sicer obožujejo pedagogi vseh vrst, a obravnavo prazgodovine in praceličarjev v imenitnosti še vedno poseka temeljita obravnava Brižinskih spomenikov. Dvakrat, v osnovni in srednji šoli. In ker o njih preveč vemo, vsaj nam do moderne in postmoderne literature ni uspelo priti nikoli. A, če se vrnemu k Mohorjevi refleksiji poučevanja literature, glavni problem ni (le) v obravnavani literaturi, temveč toliko bolj v načinu obravnavanja literature. Mene niti meseci druženja z Brižinskimi spomeniki niso odvrnili od študija primerjalne književnosti, marsikdo pa še ob Harryu Potterju dobi asociacijo na »kaj je pisatelj ali pesnik mislil s tem, kar je napisal«, in zadevo hitro odloži. Da ne bi po nepotrebnem izgubljali bralcev in s tem ne nazadnje intelektualcev, v Sloveniji deluje kar nekaj društev in projektov za spodbujanje branja. A kaj, ko nekaterim pedagogom z obveznimi seznami in standardi kvalitetne obnove uspe priskutiti tudi projekte, kot je Bralna značka.

Obstajajo pa tudi druge poti za popularizacijo branja. Če otroci raje kot berejo gledajo televizijo, pa popularizirajmo literaturo preko televizije. Nam se je pred nekaj tedni zgodilo, da so otroci na sobotno jutro (pre)zgodaj vstali, na televiziji še ni bilo risank, jih pa je pričakala otroška oddaja Sejalci besed o deklici Lari in Duhcu, ki jo vodi po svetu umetnosti. Oddaja je, kot piše na spletnem portalu otroski.rtvslo.si, »nastala v želji, da bi kar se da prijazno in skozi pravljično podobo našim najmlajšim čimbolj približala svet umetnosti«. Tokrat sta Lara in Duhec v knjižnici spoznavala Cankarja in se v ta namen preslikala v vzporedno vesolje, kjer sta si ogledala odsek iz Skodelice kave. Ko Laro zanima, zakaj je bil »Cankar tak«, ji Duhec pojasni: »take stvari je zelo težko razložiti, še posebej o takih močno čustvenih trenutkih, kot je pisanje. In naš Cankar je bil zelo čustven človek. Vse stvari so ga močno prizadele.« A čeprav je Cankarja zelo težko razložiti, Duhec ob naslednji črtici le poizkusi z razlago: »Veš, predvsem mu ni bila všeč misel, kako je lahko zapravil groš za trenutek sladkobne naslade, ki pa se je v ustih spremenila v obupno kepo obžalovanja.« V nadaljevanju gledalec izve še, da je bil Cankar »izjemno občutljiv človek, ki je neizmerno ljubil svojo mamo in svoj narod.« Ko Cankar v naslednji črtici svojo neizmerno ljubljeno mamo zataji, Duhec nekoliko začudeni Lari razloži, da gre pri pisanju tudi za »piščevo poslanstvo, da opozori na nizkotnost človeške duše.« Posredovanje z rdečim gumbom ni prišlo v poštev, ker bi potem, menda, lahko zamudili risanke. Tako smo dočakali tudi konec, ko se Lara vrne k mami knjižničarki in ji razloži, da jo ima rada in je ne bi zatajila, niti če bi imela blatne škornje. 

Oddaja na srečo ni pustila hujših posledic, branje je še vedno kul, čeprav se nad slovenščino, kjer je treba po regelcih obnoviti prebrana besedila, že sedaj viha nos. No, tistim, kjer je stanje že nekoliko bolj kritično, a imajo potrebne dispozicije za samozdravljenje ali za zdravljenje v skupini, morda nekako po vzoru anonimnih alkoholikov, pa svetujem v branje Zoprno liriko Andreasa Thalmayrja, podnaslovljeno prva pomoč za bralce v stresu. Thalmayr, psevdonim enega največjih sodobnih nemških pesnikov Hansa Magnusa Enzesbergerja, knjigo prične z esejem šestnajsteletne Ane o Rilkejevem Panterju (v slovenski priredbi nadomeščenim z esejem o Kosovelovi Brinjevki), polnim rdečih pripomb nerazumevajoče Frau Dr. Schiedling/profesorice Kovačke in jeznim Aninim pismom Rilkeju/Kosovelu, nato pa pojasni namen svoje knjige:

»To jezno pismo mrtvemu pesniku je šestnajstletna Ana napisala v svoj dnevnik. Kar se ji je zgodilo, se lahko zgodi vsakomur, ki je že videl kakšno šolo od ačkotraj. Škoda pravzaprav! Najslabše pri tem ni ocena 2; navsezadnje si lahko tudi s povprečno oceno 4,9 bedak in bedak ostaneš. (Ne da bi imeli kaj proti najboljšim v razredu. Tudi piflarji so lahko pametni.) Najslabše je, da lahko taka ura slovenščine marsikomu prežene veselje, veselje do besed in veselje do svobodnega čaranja z njimi. Brez domačih nalog, brez interpretativnih esejev, brez učnih listov in ugank, kot je ta: 1. V kakšnem položaju je lirski subjekt v pesmi? Presodite, kolikšna je njegova trdnost, gotovost in varnost.«

V nadaljevanju Thalmayr na podlagi izbranih pesniških primerov, s preprostimi in komično priostrenimi razlagami, bralcem predstavi temeljne elemente lirike od metruma do glasovnih figur, in jih postopoma pripelje do kompleksne interpretacije pesniškega besedila in navodil za samostojno izdelavo lirike. Pri tem se poizkuša izogibati strokovnemu žargonu, ki se mu zdi, kot pravi, nepotreben, mestoma pa ga nadomešča s slengom, kar je opaziti predvsem v rabi anglizmov, ki so se ohranili tudi v slovenski priredbi. Nekateri pedagogi, slavisti in mentorji branja bi sicer ob spreobračanju mladih (ne)bralcev v roke verjetno raje vzeli priročnik z manj odklonilnim odnosom do standardne šolske obravnave lirike, ki bi hkrati vztrajal pri ustaljenih standardih knjižne slovenščine, brez občasnih skokov v anglizme. A sama Zoprne lirike ne razumem kot priročnika za prvo spoznavanje z liriko, ampak kot priročnik za prvo pomoč, torej za delo z ranjenci. Ranjence pa je treba najprej pridobiti na svojo stran in dati vedeti, da se bo tokrat delalo drugače, bolj po njihovo in manj na način, ki bi si ga želela Kovačka. Če so si otroci torej že ogledali kakšno oddajo o Ivanu Cankarju (mi smo z ogledi končali, preden bo prepozno, a v seriji so še oddaje o Prešernu, Jurčiču, Milčinskem in Seliškarju) ali se ob Brižinskih spomenikih spraševali o avtorjevih občutjih, si ob samozdravljenju ali zdravljenju v skupini, pri čemer bi bilo gotovo zelo dobrodošlo sodelovanje z mentorjem branja, lahko pomagajo z Zoprno liriko.

Da bo po novem mogoče tudi (samo)zdravljenje slovenskih bralcev so v lanskem letu poskrbeli pri založbi Aristej. Ker Thalmayrjev projekt sloni na izbranih primerih pesniških del, ki so nazorni, pogosto komični in se navezujejo na bralčev kontekst, je bilo treba ob prenosu v slovenščino knjigo ne le prevesti, ampak prirediti, in tu je Emica Antončič opravila odlično delo, predvsem pa pionirski angažma na področju prevajanja poučnih knjig. Kjer je potrebno, so nemške popevke in nemški klasiki nadomeščeni s slovenskimi, pri čemer je Antončičeva našla ustreznice, ki sledijo kompleksnim zahtevam originalnih primerov – pri razlagi metruma je tako ne preveč posrečena Heinejeva štirivrstičnica v troheju nadomeščena z nekoliko okorno Jenkovo štirivrstičnico v troheju (Thalmayr namreč preseže še eno izmed maksim pouka književnosti: da so literarni klasiki v vsem in vselej izjemni, kar je mnogokrat pripeljajo do absurdnjih situacij, ko so nam Cankarja in Prešerna postavljali za celosten zgled, ne le v kontekstu literature, kjer so, se razume, nenadkriljiva vsa njuna dela, temveč tudi v življenju nasploh). Kjer navezava na poznani slovenski kontekst ni bistvena, pa so ohranjeni originalni Thalmayrevi primeri. Ponekod je Antončičeva uporabila v slovenskem jeziku že dlje časa prisotne prevode, pri nekaterih citiranih besedilih pa gre za prve tiskane objave pesmi (prevod dela Otov mops Ernsta Jandla izpod peresa Petra Svetine in prevod dela Prispevek h kritiki najbolj znane pesniške oblike italijanskega izvora izpod peresa Roberta Gernhardta) ali nove prevode (Urška P. Černe je prevedla kar nekaj Enzensbergerjevih pesnitev, spisanih za Zoprno liriko, Morgensternovi deli Die Brille in Die Trichter, Brechtov odlomek iz Zum Lesebuch für Städtebewohner gehörige Gedichte, delo 2 Herren Kurta Schwittersa, Rückkehr Josepha von Eichendorffa, Gründe, das Avto zu pflegen Reinerja Kunzeja in obnovo Kunzejeve pesmi izpod peresa Michaela Rutchkyja; Laura Repovž pa Conversación galante Nicanorja Parre) – kar znova kaže na pionirski angažma, v tem primeru sodelovanja med prevajalci poučnih del in strokovnjaki s področja.

Zabaven in izviren Thalmayrjev priročnik je priročnik za ranjence, a je uporaben tudi za namen preventive. Ne nazadnje imamo cele kupe dobrih knjig, med njimi tudi kar nekaj dobre poezije, in o vseh se da prav fino pogovarjati, pri čemer Zoprna lirika prinaša zanimiv izbor besedil in izhodišč za debate o liriki. Morda nekaterim mladim bralcem ali pa njihovim mentorjem branja stopice odgovarjajo mnogo bolj kot tam-TAM, ki ga predlaga Thalmayr, in če avtor poziva k rušenju svete avre pesniških avtoritet, je nadvse dobrodošlo, če se mladi bralci kritično opredelijo tudi do njegovih predlogov.

Tistim, ki jih lirika zanima ali pa bi jih utegnila zanimati po uspešnem zdravljenju, lahko torej brez slabe vesti v roke potisnemo Zoprno liriko. Tistim, ki jih lirika že v osnovi ne zanima, pa najverjetneje ne bo škodila, navdušila pa tudi ne bo. Je ciljna publika Zoprne lirike potemtakem sploh omembe vredna? Po recenzijah in številih prodanih izvodov sodeč gre originalu na nemško govorečem področju precej dobro. Morda bi bilo lahko pri nas podobno. A najprej mora najti pot do bralcev, do tja pa večino poti vodi preko knjižničarjev, profesorjev slovenščine in mentorjev branja. Če le ne bodo mladim bralcem raje zavrteli oddaje o Ivanu Cankarju.

O avtorju. Tina Bilban deluje kot raziskovalka, avtorica in kritičarka, največkrat na prehodih med literaturo, filozofijo in znanostjo, lokacijsko pa skače med Ljubljano in drugimi točkami na zemljevidu Evrope. Posledice te raztrosenosti so med drugim doktorsko delo in nekoliko poljudnejša knjiga o pojmu časa v filozofiji, fiziki in literaturi, in zbirka kratkih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Na avtobusu pa samo odrasli, ki berejo knjige za otroke …

    Gaja Kos

    Tivoli, zbirališče avtobusov, pet petnajst zjutraj. Lahko bi šlo za končni izlet, če ne bi bila Ljubljana pod snegom in če ne bi bile namesto kopalk in žepnine za pico … →

  • O dobrih in slabih knjigah

    Tina Bilban

    Knjige bi se morale deliti samo na dobre in slabe. Dobra literatura je tista, ki ne pristaja na klišeje in odpira pogovor o temeljnih temah našega sveta, ki jih je včasih sicer bolj udobno puščati netematizirane.

  • Se srečajo detektiv, čarovnik, tabornik in nasilna najstnica …

    Gaja Kos

    Če je torej teorija še nekoliko nepopolna, pa je praksa izdajanja domačih in prevajanja tujih žanrskih del bogata in zanimiva. Torej veselo – in brez predsodkov – na branje!

Izdelava: Pika vejica