Primož Suhodolčan in Gorazd Vahen: Lipko in Košorok

Gaja Kos

Jasno mi je, da je ob vsej košarkarski evforiji Lipko marsikomu prirasel k srcu. Pač, bil je tam, druge opcije ni bilo, bomo pa Lipka vzeli za svojega! Čeprav … mi ni čisto jasno, kako je sploh kdo v osnovi prišel na idejo za Lipka kot maskoto košarkarskega prvenstva. Mislim, v vse vtikati državnih simbolov pa tudi ne gre. Še dobro, da imamo lipo namesto bukve, ker imeti za športno maskoto enega bukovega … no, ja. Sicer pa obstaja, kot vemo, tudi rek stati kot lipov bog … no, ja. Da ne omenjam, da me ni nihče poučil o tem, ali je Lipko drevo, ki je zmutiralo v človeka, ali človek, ki je zmutiral v drevo … Ob tem pa si res mislim, da ni nič narobe s klišejskimi levi, medvedi in podobnimi simpatičnimi maskotami, ob katerih si s precej večjo lahkoto zamislimo, da izžarevajo pogum, drznost oziroma priložnosti ustrezno lastnost (in so, mimogrede, tudi v plišasti izvedbi bolj logične). Zdaj pa dovolj o tem, ker je bilo vse skupaj itak samo ogrevanje, ki naj bi pripeljalo do misli, da s takim likom tudi pisatelj s Suhodolčanovo kilometrino in ilustrator z Vahnovo kilometrino nima kaj dosti početi. Na razpis Javne agencije za knjigo RS za slikanico z Lipkom v glavni vlogi se je Suhodolčan prijavil in zmagal z ničposebnega in v osnovi ničnovega, pa še predvidljivo zgodbico o športnem prijateljstvu, ki se stke med Lipkom in osamljenim fantkom Rokom. Ilustracije, ki so delno kičaste in delno strašljive (kdo si bo sploh še upal v gozd?) še potrjujejo mojo tezo, da je Lipko mutant, ker so njegovi sorodniki/kolegi čisto drugačni od njega, vsekakor bolj drevesasti. Je pa v primerjavi z njimi res mister simpatičnosti, vsaj nekaj. Čeprav … ne, premagajo ga živali (seveda), ki tudi nastopijo na ilustracijah. Skratka – ostaja upanje, da bo slikanica, ki so jo letos dobili v dar vsi ljubljanski prvošolci in prvošolke in se ji pompozno reče »edina uradna slikanica o maskoti evropskega prvenstva v košarki«, vsaj spromovirala prijateljsko druženje ob športu, če se ji je že kot dobremu čtivu, takšnemu, da bi ga res moral prebrati vsak prvošolec, zalomilo.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • To ni krizno stanje, pač pa stanje nove realnosti

    Aljaž Krivec

    Renate Rugelj je založnica, ki je svoje poslanstvo našla pri delu v podjetju UMco. Dejavnost podjetja je razpršena in obsega vse od prodaje promocijskega tekstila do izdajanja knjig in revij. In tako je razpršeno tudi delo sogovornice, s katero sva imela kaj povedati o politiki založbe in njenih spremembah (ter o njih vobče).

  • To je Maribor, mesto spektaklov in ognjemetov

    Aljaž Krivec

    Z Orlandom Uršičem se srečava v baru nekega nakupovalnega centra. V Ljubljani. Čeprav je njegov domicil Maribor, kjer kot urednik in direktor vodi založbo Litera.

  • Korektiv korektiva

    Aljaž Krivec

    Če bi se moral takole na hitro opredeliti do tega, kaj pomenijo nagrade v slovenskem literarnem polju, bi rekel, da gre v prvi vrsti za neke korektive. Po eni … →

Izdelava: Pika vejica