Preveč medlo, da bi pustilo vtis

Robert Simonišek, Soba pod gradom. Maribor: Litera, 2013. (Piramida)

Lara Paukovič

Opus Roberta Simoniška je do sedaj obsegal dve pesniški zbirki in zbirko kratke proze, s Sobo pod gradom pa se je avtor podal tudi v romaneskne vode. Protagonist njegovega prvega romana je Peter Mrak, umetnik po duši, ki je očitno že zabredel v krizo srednjih let. To sicer ni vidno takoj, saj Simonišek roman začne in medias res – Peter se spominja smrti svojega očeta, nekaj trenutkov zatem pa se že nastani v hotelu v manjšem slovenskem mestu, kjer bo pričel pisati za lokalni časopis. Njegova klavrna situacija se nato prične odstirati stran za stranjo. Službo pri časopisu je bil prisiljen sprejeti, čeprav to ni nekaj, kar bi ga pretirano veselilo, odplačati mora namreč dolg neznanega izvora. Poleg tega je Petrovo ljubezensko življenje na mrtvi točki – s punco Ano sta se razšla, Neža, ki se trenutno zanima zanj, pa je Anino popolno nasprotje, zato Peter, ki očitno težko preklaplja med različnimi vrstami žensk, z njo ostaja na distanci. Potem so tu še nesoglasja s kolegom s faksa, Mirtom, ki si je v času, ko s Petrom nista imela stikov, pridobil precejšen ugled. Čeprav sta si bila na faksu precej blizu, Mirt pooseblja vse, kar Peter pri svojih sodržavljanih prezira. Ima se za aktivista, ki ves čas pljuva po aktualnem političnem dogajanju in organizira akcije, a se za nobeno ceno ne bi odpovedal udobju, v katerem živi. Zadnja stvar, ki Petru jemlje spanec, pa je ukradena umetnina, ki se je iz vzroka, ki ga prav tako ne izvemo, še v času zveze z Ano znašla pri njem doma in za katero upa, da mu jo bo uspelo z Nežino pomočjo čim prej prodati.

Po vsem zgoraj navedenem bi skorajda lahko rekli, da je Peter Mrak odličen kandidat za romantičnega junaka. Edino zatočišče, ki mu je na voljo pred tegobami zunanjega sveta, so njegove lastne misli, ki jih lahko k sreči občasno deli z ostarelim profesorjem Viktorjem, svojim edinim somišljenikom. V svojih razpredanjih vsakič na novo rekonstruira zvezo z Ano, hkrati pa poskuša ugotoviti, kam pelje odnos z Nežo, čeprav navzven ne kaže, da bi poskušal vmesno situacijo, v kateri sta se znašla, kakorkoli razrešiti; do nje se do konca, ko ga da ona vendarle na čevelj, obnaša precej hladno. Tudi o svoji usahli kreativnosti neprestano premleva – jasno je, da se ima, kot je za romantike značilno, za enega izmed velikih, in nekako mu ne gre v račun, kako je lahko padel tako nizko, da piše monotone članke za lokalce, ki so tako ali tako večinoma naročeni – ta pozna onega, s katerim naj bi opravil intervju, drugi bi rad, da se napiše nekaj o razstavi, ki jo organizira, in podobno. Kljub temu pa vestno uboga urednika in članke oddaja do roka. Viktor, seveda, je edini, ki se mu lahko potoži: »Marsikaj bi drugače napisal, če ne bi bilo urednika.« A Peter v resnici seveda ostaja boljši od drugih le zase – medtem ko vneto premišljuje, je navzven vse bolj neodziven, na njegovo nepomembnost pa avtor namigne tudi s tem, da ga na lepem neha naslavljati s polnim imenom, Peter Mrak, temveč ga zreducira na goli inicialki. P.M. že v prvi polovici romana ostane tudi brez osebne izkaznice, ki jo osebje hotela pomotoma zamenja z dokumentom italijanskega trgovca z urami, a ga to sploh ne zmoti hudo; verjetno mu podzavestno ugaja, da si lasti vsaj delček življenja uživaškega Italijana, ki na lahek način služi mastne denarce in z lepimi dekleti potuje po Evropi.

Področje, ki mu je namenjenih največ introspekcij P.M., pa je nedvomno politika in dogajanje v državi. Mirt in njegov krog, v katerega bržkone spada tudi profesor Korenčič (tega Peter še posebej prezira, z njim ima tudi nekaj neporavnanih računov iz preteklosti), so polni idej za izboljšanje stanja in naklonjeni protestom, P.M. pa, nasprotno, meni, da »revolucija ne bo prinesla rezultatov.« Ta kontrast bralca zmede, saj ne en ne drugi pol nima zares učinkovitih rešitev. P.M. ima do neke mere prav, ko kritizira »intelektualce z resničnimi in lažnimi identitetami, ki so potrjevali, razpihovali in utrjevali takšna in drugačna prepričanja, šarili po mnenjih, se vneto bojevali za pravičnost, o dosežkih katere so poročali kot o rezultatih neposredne demokracije.« Mirtovo druščino označuje za hipsterje in japije, za katere so protesti le del modne strategije.

Zdi se sicer, da Mirt na trenutke potrjuje to tezo, npr. ko mu pojasnjuje, da »so vsi intelektualci na ulicah ali pa se na to pripravljajo. Razmišljujoči se upirajo sistemu. Intelektualec prepozna kritično situacijo in stopi v sredino.« Češ, če vsi intelektualci to počnejo, pa ni vrag, da se ne bom vključil še jaz. A četudi Mirtova angažiranost do neke mere izvira iz pozerstva, pa to nikakor ne pomeni, da je Petrova pasivnost pot, ki bi jo moral ubrati vsak t. i. pravi intelektualec. »Kdor ni imel namena protestirati, je kmalu podlegel modnemu trendu in o tem bifejsko pametoval,« opaža P.M. Toda samo trenutek, mar ne gre tukaj za paradoks? P.M. viha nosove tako nad Mirtom kot nad tistimi, ki pametujejo v bifejih, sam pa o morebitnem izboljšanju stanja razglablja zgolj – s samim sabo. Kaj bi torej moral storiti človek, ki čuti, da z njegovo državo nekaj ni v redu, vendar ne najde niti ene ideje, za katero bi stal? Najbolj pametno bi bilo seveda kar ustanoviti lastno organizacijo ali celo stranko – kar P.M. sarkastično predlaga Mirtu, je pa jasno kot beli dan, da sam tega nikoli ne bi naredil. A če ne bi, potem mu ne preostane nič drugega, kot da se potuhne in nemirov ter protestov pač ne komentira, posebej pa ne omalovažuje tistih, ki so se (pa četudi iz sebičnih vzgibov) v upanju na boljši jutri pripravljeni javno izpostaviti.

Roman se, neskladno s pesimizmom, ki sicer veje iz celote, nepričakovano konča kar obetavno za glavnega junaka. Ljubezenski načrti mu sicer dokončno padejo v vodo, se pa srečno konča zadeva s sliko: izkaže se, da jo je anonimno odkupil prav Viktor in jo podaril muzeju; in ne le to, ker je nenadoma umrl, bo Peter lahko »pazil« na njegovo stanovanje. Malce idealističen zaključek glede na dejstvo, da je bil junak le nekaj strani pred tem še sredi osebnega kaosa, je pa vseeno zastavljen tako, da nam daje slutiti, kako se njegov položaj kljub dvema velikima bremenoma, ki sta padli z njegovih ramen – znebil se je slike, pa še stanovanja mu ni več treba iskati – ne bo bistveno spremenil, pač pa se bo Peter še nekaj časa spopadal z eksistenčno krizo.

Tu se poraja vprašanje, kako se bralec počuti ob takem zaključku. Se v njem končno zbudi sočutje do P.M.? Morda jeza, ker bo ta lahko še naprej pasivno ujčkal svojo sentimentalnost? Ali pa le olajšanje, da je druženja s tako medlim likom konec? Zadnja možnost je še najbolj verjetna. Roman sicer slogovno in idejno nikakor ni slab – nasprotno, za razliko od nekaterih sodobnih slovenskih romanov, ki slogu posvečajo zelo malo pozornosti, je pri Sobi pod gradom jasno, da je strukturirana premišljeno –, instrospekcije P.M. niso pisane v pretirano čustvenem slogu, ostanek dogajanja v romanu pa ni podan pretirano suhoparno.  Pa vendar gremo težko mimo tega, da se je Simonišku zataknilo prav pri osrednjem liku, katerega dovršenost je za dober vtis celote skoraj nujna. Ni namreč jasno, če je želel skozi Petra smešiti apatične mislece, ki kritizirajo vse, kar je narobe na drugih, svojih napak pa ne vidijo, ali pa je pravzaprav mišljen kot pozitiven junak, ki pa je nerazumljen in neznaten v krempljih birokracije ter ljudi, ki se ravnajo po pravilih in nimajo posluha za umetnost. To je vsekakor škoda, kajti P.M. bi bil lahko močan lik, tako pa bo kmalu po branju romana utonil v pozabo.

O avtorju. Lara Paukovič (1993), pisateljica in publicistka. Njen prvi roman Poletje v gostilni je izšel leta 2017 pri založbi Beletrina, drugi, Malomeščani, pa leta 2019 pri Literi.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Marjanca pravi:

    Moram prebrati in si ustvariti svoje mnenje. Robija Simoniška zelo cenim prek njegove poezije. Čimprej preberem. Rada imam še drugo mnenje, namreč svoje lastno! 😉

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Teža človeških odločitev za kulisami zgodovine

    Robert Simonišek

    Pisati o romanu, ki je pred dvema letoma prejel kresnika, o katerem so bile napisane recenzije, o stvarnem ozadju katerega je avtor spregovoril v intervjuju, … →

  • Molk je v poeziji marsikdaj ostrejši od krika

    Ker si vedno veliko potoval (tudi kot vodič), najbrž ni čudno, da so se različni popotniški motivi znašli tudi v tvojih pesmih. A zdi se … →

  • Preveč že prebranega

    Aljaž Krivec

    Slovenskih avtorjev, ki so se odločili, da bodo za čas dogajanja v svojem romanu določili sredino dvajsetega stoletja, je, milo rečeno, veliko. Morda bi bilo … →

Izdelava: Pika vejica