Poslednje niti človeškega dostojanstva
Richard Flanagan, Ozka pot globoko do severa. Prevod: Leonora Flis. Spremna beseda: Andrej E. Skubic. Ljubljana: Beletrina, 2017 (zbirka Beletrina)
Tomaž Kozamernik
Avstralski avtor svoj šesti roman (izvirnik je izšel leta 2013) v osnovi postavlja na tri ravni; v medvojni čas 2. svetovne vojne zunaj področij bojevanja (Adelaide, Avstralija), med ujetnike v japonskem delovnem taborišču, ki gradijo t. i. »železnico smrti« med Tajsko in Burmo, in v osebne zgodbe bivših ujetnikov in oficirjev skozi različna povojna obdobja. Celoto pa povezuje časovno preskakovanje pripovedi in neuslišana ljubezen med Dorrigom in Amy.
Dorrigo Evans je zdravnik, ki v Adelaide z naborniki preživlja čas v vojaškem oporišču in proste trenutke uživa v mestu ali na obiskih pri svoji izbranki Elli. V mestu spozna skrivnostno žensko, ki mu jo kasneje stric predstavi kot svojo dvajset let mlajšo ženo Amy. Obojestransko zanimanje kaj hitro preraste v neprepričljivo zanikanje čustev, saj tako Dorrigo kot Amy čutita dolžnost do svojih partnerjev. Dorrigo se trudi, da si v stilu predvojnega časa zagotovi partnersko varstvo, Amy pa ždi v vse bolj klavrnem zakonu s starejšim moškim. Potem, ko se le prepustita čustvom, znova nastopi faza zanikanja, Dorrigo se v obrambi zaroči z Ello, Amy pa s prepričevanjem, da bo po varanju laže zvesta svojemu možu. Njun razhod, ko Dorrigu sporočijo, da mora na pot, je samo obljuba, da jo po vojni poišče. In odgovor o tem, zakaj Dorrigo obljube kasneje ne izpolni, avtor razkrije šele ob koncu knjige. Šele tistikrat postane jasno, kaj žene slavnega narodnega heroja v tavanje iz ene postelje v naslednjo, kjer nikdar ne najde, kar naj bi iskal, medtem ko Amy v nerazumevanju opazuje njegovo slavo, oba pa za ljubezen, ki bi lahko obstajala, krivita drug drugega.
Delo je nekakšno posvetilo možem, ki so gradili železnico in tistim, ki se od tam niso izvlekli. Pisec zgodovinskega pojasnila ali faktografskega intermezza ne postavi na uvodne strani knjige, temveč na začetek dogajanj v taborišču. Pristop je kljub nenavadni postavitvi izveden smotrno, saj s tem izniči uveljavljeno prakso posvetilnega prologa. Zgodovinski izsek sodi tja kot tisti manjkajoči del skupne celote. Avtorjev oče Arch je bil tudi eden izmed ujetnikov omenjenega taborišča in je spomine zbral v avtobiografiji. Flanagan sicer ne išče razlogov, da bi opisoval očetove izkušnje ali v splošnem krivic vojne. Njegova osrednja nit pripovedi so ljudje in z njimi povezana človečnost ter nizkotnost.
V tekstu je prisotnih mnogo elementov japonske kulture, ki besedilu puščajo svojevrsten dvoumni pečat. Na eni strani estetska lepota poezije, tradicionalna olikanost do sočloveka, umirjenost zen budizma, do druge skrajnosti kot so samurajska disciplina, brezobzirna krutost (z namenom vestnega izpolnjevanja ukazov) in skoraj patološko spoštovanje prednikov, četudi slednje za izplačila pokojnin umrlih menda opravičuje večletno držanje trupel v hišah, problematika, ki je bila nekaj let nazaj predmet polemike.
Iz intervjujev je mogoče razbrati, da je avtor za pisanje dotične knjige obiskal preživele taboriščnike. Ta vzgib botruje dvojemu, drobcem samohvale in pohvali publike kot posebej omembe vredni gesti, čeprav je mogoče trditi, da je to v resnici avtorjeva dolžnost, če se odloči za pisanje takšnih tematik. Romana sicer ne izpostavljajo izrecno kot zgodovinski roman, saj z izjemo faktografskega izseka pušča prosto pot pripovedni svobodi in je zatorej zgoraj omenjeno dolžnost mogoče tudi negirati. V primeru druge svetovne vojne smo pred neizpodbitnim dejstvom, da v roku nekaj let ne bo več moč prisluhniti vojnim resnicam iz prve osebe, marveč le vedno novim interpretacijam. Dodaten dvom o zgodovinski resnici je navsezadnje prisoten že pri sami zmogljivosti posameznikovih spominov in njegovi iskrenosti.
V delu je vojni čas slikovito prikazan z nazornim opisi, ki kar kličejo po groteskni filmski upodobitvi, kjer je poglavitni boj povezan z lakoto, higieno, boleznimi in gonjo za poslednjo nitjo človeškega dostojanstva. Še nadaljnje oziranje po filmskem traku potrjuje kar malce scenaristično naivno Dorrigovo reševanje svoje družine, skoraj tragikomične smrti in zaključno dejanje.
Ozka pot globoko do severa, kljub slavni Bookerjevi nagradi, vsebuje precej tega, kar je kazilo že Flanaganove pretekle izdelke. Kljub uspešnemu podajanju posameznih pripovedi čez labirint različnih časovnih obdobji in zavidljivi meri čustvenih občutij ter medvojne maloumnosti se v besedilu, še posebej očitno pa v zadnjem delu, odraža prenasičenost. V določeni meri avtor pri čiščenju besedila ni bil dovolj temeljit in torej preštevilni primeri končni zgodbi ne pridodajo, temveč le odvzemajo toku prebiranja. Ne nazadnje bo rek »manj je več« moral Richard Flanagan, četudi se je pohvalil, da je zavrgel prvih pet rokopisov knjige in šele v šestem videl vredni potencial ter da je vse pretekle knjige pisal kot nekakšno pripravo na omenjeno, uresničiti v bodočih delih.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.