Plavati ali potoniti na dno?

Sarah Crossan, Zavetje vode. Prevod: Ana Barić Moder. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2018

Veronika Šoster

Mladinski roman irske avtorice Sarah Crossan Zavetje vode izstopa že na prvi pogled, saj gre za roman v verzih. Čeprav se pri nas taka oblika ni razmahnila, je v angleško govorečem literarnem prostoru danes precej popularna, predvsem v mladinski literaturi. Po navadi so dela napisana v prostem verzu in temeljijo predvsem na ponavljanju motivov in paralelizmu členov, ciljajo pa na hitrejše dogajanje in bolj poudarjeno čustvovanje, kar je včasih bolj in včasih manj uspešno izvedeno. Med najbolj prepoznavnimi avtoricami je (pri nas še neprevedena) Ellen Hopkins, ki od leta 2004 izdaja knjige o težkih temah, kot so prostitucija, zasvojenost z drogami in duševne bolezni. Crossan se je družbi priključila nedavno, leta 2012, in sicer ravno s prvencem Zavetje vode. V svojih delih se ukvarja predvsem z dilemami med odraščanjem, ustvarja pa protagoniste, ki se znajdejo v nepredvideni situaciji. V pričujočem romanu tako spremljamo dvanajstletno Kasienko, ki se z mamo preseli iz Poljske v Anglijo, saj sledita izginulemu oziroma odtujenemu očetu.

Pesemska poglavja so zelo kratka, zgodba se razvija s precej hitrim tempom, saj poudarek ni na liričnosti in izpovedi, ampak na dogodkih. Tudi metafor skoraj ni, tekst temelji predvsem na ponavljanju podob in motivov, ki se vlečejo skozi celo knjigo. Zaradi kratkosti je veliko tudi zgodbenih preskokov in rezov, prav tako hitro odrezan je sam konec, kar pa zaradi prejšnjega tempa ne zmoti preveč. Potencial forme bi bil lahko veliko bolj izkoriščen, nekatera poglavja so pesniško čisto prazna, veliko je klišejev: »Ampak v mojem trebuhu / ni prostora za metuljčke«, »In jaz se zbudim / z neslišnim hlipanjem«, »Ljubezen je On, / Ljubezen sem jaz, / Ljubezen sva Midva.« Na takšnih mestih se izkaže, da je mejo med prijetno simpatičnostjo in pretirano pocukranostjo v taki formi možno še hitreje prestopiti. Zaradi vsega tega to ni najboljša knjiga za strastnega bralca sodobne poezije. Bolj gre za na prijeten in hiter način podano zgodbo, ki je prikazana skozi čustvovanje mlade protagonistke, zato se zdi, da smo vstopili v njene misli in sledimo njenemu toku zavesti, kar daje knjigi intimno vzdušje.

Knjiga je malo bolj uspešna tematsko kot formalno, saj se ukvarja z vprašanjem tujosti in odnosom do drugačnega. Kasienka se znajde v angleški družbi, od katere jo loči tudi nerazumevanje jezika. V šoli jo tako vpišejo v nižji razred, čeprav ima znanja dovolj. Še ena problematična točka je sprememba imena, kar jo razvrednoti: »Ime mi je Kasienka«, rečem, / v zadregi zaradi / svoje okorne angleščine. // Gospa Warren se vzravna / in se pretegne. / Ponovno / zavzdihne / in čelo se ji naguba. / Pogleda mamo / in potem spet mene. // »No … dobrodošla, Cassie!« Degradacijo doživi tudi njen sosed Kanoro, ki je bil v Keniji zdravnik, v Coventryju pa je čistilec v bolnišnici. Kasienka je v tej »novi vlogi« zmedena, saj ni pričakovala takšnega prepada med sabo in vrstniki. Ravno zaradi njene situacije še toliko bolj preseneti, ko tudi iz njenih ust slišimo kakšno predsodkov in posploševanja polno opazko. Čeprav Crossan v tekst dodaja nekaj poljskih realij (pirogi, bigoš…), se zdi, da ni zares raziskala materiala in da dojema Poljsko kot nekoliko zaostalo deželo. Podobno je tudi s Kasienkinim rasističnim komentarjem, ko sta sosed Kanoro in njena mama skupaj videti trapasto, »mama je bleščeče bela, ob njej je Kanoro preveč črn.« Ob takih verzih ostaja avtoričin namen popolna neznanka, vsekakor pa ji ne delajo usluge.

Veliko bolj dosledno prikaže Crossan medvrstniško nasilje in ustrahovanje. Na Kasienko se spravi skupina sošolk s Clair (ki je bolj metafora za najstniško ustrahovanje kot polnokrven lik) na čelu, in ta psihološka igra družbeno močnejšega nad družbeno šibkejšim je prikazana grozljivo pristno. V nekem trenutku se Kasienka razjezi, da bi se s Clair raje stepla, ker bi potem vsaj imela vidne bojne rane, namesto tega pa se utaplja v zlobnem šepetanju in zahrbtnih komentarjih. Zato bi bilo veliko bolje, če bi se avtorica usmerila v nasilje na splošno, ki ni nujno vezano na tujstvo in se dogaja tudi Angležinjam v Angliji in Poljakinjam na Poljskem. Na ta način bi lahko razširila tudi zgodbeni del, v katerem se odvija »družinska drama«, ki jo sicer zastavi kompleksno, a prehitro razreši. Kasienka ne glede na vse te prepreke najde svoje podporne mehanizme, predvsem treninge plavanja in grajenje odnosa s svojo simpatijo Williamom, ki ji celo vrača naklonjenost – na ta način si »izbori prostorčke za dihanje«, kot jim pravi sama. Ko sprejme zavetje vode, ji zrase tudi samozavest, kar je sporočilno optimistično in pozitivno. Vseeno pa knjigo pesti toliko šibkih mest, ki jih je težko spregledati, da se zdi, da namesto plavanja Zavetje vode bolj tone in na površju vsakič globoko zajema sapo.

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Težko je biti (mumin)očka

    Gaja Kos

    Muminočka tare občutek nekoristnosti; da bi se znova našel in osmislil, s svojo družino (pridruži se jim še mala Mi) odpluje na otok s svetilnikom, kjer naj bi začel novo življenjsko poglavje.

  • Si ali nisi?

    Gaja Kos

    Ne dam roke v ogenj, da je s tem res tako, ampak dozdeva se mi, da bodisi si ali nisi fan Toona Tellegena; čeprav si težko predstavljam, da nisi. Njegovim unikatnim živalskim junakom, ki se vsak po svoje ubadajo z izzivom, imenovanim življenje, se je pač težko upreti.

  • Oda Orientu

    Urška Gabrič

    Francoski literati so se proti Vzhodu začeli obračati že pred par stoletji. Premamile so jih izmišljene pravljice ter komaj predstavljiva resničnost.