Peter Rezman in Marko Rop: Žvalinjak

Litera

Gaja Kos

Žvalinjak ni sinonim za zverinjak, ampak se piše z veliko začetnico in je ime otoka. Poseljenega z živalmi, kajpada, ki živijo v miru in slogi, dokler mednje ne pride človek, in to ne kakršenkoli, pač pa lovec. Potem se seveda začne divja jaga. Žvalinjak, prav tako pisano z veliko začetnico, je tudi ime pesniške zbirke Petra Rezmana za otroke oziroma mladež (izšla je namreč v zbirki Mladež). Ali, morda bolje rečeno, pesnitve, saj gre za prejkone enovito »pripoved« o Jagovih lovskih podvigih in živalski reševalni akciji, členjeni s posameznimi naslovi. Tema ni nič posebej novega (čeravno so nekatere kitice lepo dinamične), prav tako ne nauk, ki bralca pričaka na koncu: »Kaj uči nas Žvalinjak? / Svet je kakor vrtiljak. / Kdo lovi in kdo je plen? / Krog življenja se vrti, / ni porazov in ni zmag. / Vsi smo lovci. / Plen je vsak!« Vmes pa – glede na obseg knjige vsekakor preveč slovničnih napak, ki so posledica bodisi površnega lektorskega ali korektorskega dela (na prvo napako bralec naleti že na knjižnem hrbtu, kjer za dvopičjema manjkata presledka). Poleg tega bi se dalo na nekaj mestih ločila postaviti nekoliko bolj preudarno, tako da bi verzi bolj gladko tekli oz. se bolj naravno brali. Tudi izbira velikih tiskanih črk se ne zdi najbolj logična, kajti bralec, od katerega se pričakuje, da ve, kaj pomeni »de fakto« in »de jure« (petelin namreč modruje: »Zdaj zaprt je Jago. / T’ko de fakto, / kot de jure!«), zna gotovo brati male tiskane; zanje pa velja, da so za tiste, ki so jih usvojili, prijetnejše od velikih tiskanih (mimogrede, font, uporabljen v naslovih, in font verzov tudi nista najbolj kompatibilna). Tako so pravzaprav še najbolj zanimiv in privlačen del Žvalinjaka celostranske ilustracije Marka Ropa, enkrat igrive in duhovite, drugič bolj umirjene.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • PeteRezman pravi:

    ZAGOVOR PETELINA GIZDALINA

    “Jst govrim bol tko, to valdvestodvajevsko kvazipolitično latovščino, da se ve, da nekaj vem!
    Se pa spoznam tud mal na edukacijske procese in nič ne pričakujem od otročekov bralčekov, vem pa, da česar sami ne vedo, vprašajo očita ali pa mamico.
    Zato je točn ta del pesnitve tko tud mal staršem namenjen in preizkušeno, so se vsi odrasli imenitno zabavali ob tej pesemci.”

    Petelin malo obmolkne, si nadene izraz misleca ter čez čas veleumno doda.

    “Ne vem sicer, a je to naravno al celo nadnaravno branje, ampak tko pač je. Tud starci majo radi otroške, da ne rečem otročje stvari.”

    😉

    “Pa da ne bom brez primera modroval na suho – tkole se to bere”

    PETELIN IN KOKOŠI

    Petelin pripelje jato kur,
    ki praskajo, kakor furja.
    Ljubicam pojasni snubec:
    “Res, poglejte!
    Zdaj zaprt je Jago.
    T’ko de fakto,
    kot de jure!”

    A ne zmenijo se grahke,
    svoje mislijo si kure.
    Brskajo naprej za košto
    zrno sveže ji razburi.
    S kokodakanjem oddajo pošto:
    “Jajce bo! V slabi uri!”

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ivona Březinová: Začarani razred

    Gaja Kos

    3. c je bil do pred kratkim povsem običajen razred. Ampak potem, nekega dne, so ga trojčki Lajoš, Maroš in Pišta obrnili na glavo – … →

  • O dobrih in slabih knjigah

    Tina Bilban

    Knjige bi se morale deliti samo na dobre in slabe. Dobra literatura je tista, ki ne pristaja na klišeje in odpira pogovor o temeljnih temah našega sveta, ki jih je včasih sicer bolj udobno puščati netematizirane.

  • Zvita žlica za skodelico kave 

    Peter Rezman

    Tako se je stari ata odpeljal z letališča v Teru, življenje mu je padlo dol in ga je izgubil in izgubil se je tudi avion s starim atom na krovu.