Odsev: onkraj upa in obupa

Tomo Podstenšek, Ribji krik. Ljubljana: LUD Literatura, 2017 (zbirka Prišleki)

Klemen Kordež

Tomo Podstenšek. Avtor petih romanov, dveh zbirk kratkih zgodb, pisec literature za otroke, dvakratni nominiranec za kresnika in še bi lahko naštevali. Večplasten in izredno bogat opus pisatelja, ki še ni dopolnil štiridesetega leta. Pa vendar sem sam do začetka pisanja pričujoče kritike le po naključju prebral nekaj deset strani enega izmed njegovih romanov (Papir, kamen, škarje). Ko sem začel prebirati pričujočo zbirko, sem se najprej skoraj tesnobno praskal po sencih, saj so me vsakdanje zgodbe še bolj vsakdanjih ljudi enostavno dolgočasile. A tekom strani so se mi najprej zlagoma potem pa vedno hitreje in predvsem očitneje začele odstirati tudi težje dostopne plasti posameznih zgodb, ki so se, ne najdem boljšega izraza, začele zrcaliti in izvijati iz na prvi pogled naključnega popisovanja bolj ali manj vsakdanjih dogodkov. Najprej sem mislil, da je Podstenšekov namen prikazati samo poljubne izseke iz surove realnosti sodobnega človeka; ko sem zaradi takšnih in drugačnih razlogov spoznal, da temu (na srečo) vseeno ni tako, sem začel iskati nekakšno pravilo, point ali nauk, ki bi posamezne zgodbe povezoval v koherentno celoto, le da sem na koncu prepoznal odbleske nekaterih prebranih zgodb na popolnoma drugem koncu bralskega spektra. Ne v globinah napisanega, ki bi opozarjale na družbene ali metafizične zagate Zahoda. Ne v poudarjanju nepomirljivega nasprotja med zunanjo pojavnostjo človeka in njegovo neutolažljivo notranjostjo. Ne v glorificiranju raznoraznih idealizmov na družbeni ali osebni ravni.

Ne. Ribji krik sem sam – po nekaj opisanih interpretativnih stranpoteh – kaj hitro začel primerjati s popartom, smerjo v likovni umetnosti, ki je svoj (celotni) umetniški kredo stavila na površinsko reproduciranje površine poznega kapitalizma, in tako kot Podstenšek največkrat ni ponujala rešitev družbenih težav, ampak le s sarkastičnim podtonom s prstom kazala na njih. Res pa je, da smo tu priča omiljeni različici omenjene umetnostne zvrsti. Podstenšek namreč ne »slika« velikih zgodb ali idolov, kot sta Coca-Cola ali Marilyn Monroe, ampak prikazuje majhne, komaj opazne osebne pripovedi, ki pa niso ponazorjene tako hladno kot pri popartu, saj njihovi protagonisti neko agendo vendarle imajo. Na to nas opozarja že naslov zbirke, ki si ga sam razlagam kot simbol za zamolkel krik, ob katerem malce nesrečni, a s svojim življenjem bolj ali manj sprijaznjeni protagonisti le nemočno udarjajo z repom, saj so prepuščeni nelagodju votle surovosti domačno-nedomačnega okolja. Tako spoznamo neuspešnega nepremičninskega agenta, delavko v trgovini z živili, mamo in odraščajočega sina, ostareli par in še in še bi lahko naštevali. Skoraj vsem zgodbam je skupno, da so postavljene v tujino, s čimer celotno dogajanje zadobi širši okvir. Dogajanja se ne namreč ne odvijajo v »Velenju« ali »Boštanju«, ampak nekje onstran meja slovenstva, nekje daleč, »na prostem«, kjer pa se ljudje začuda spopadajo s podobnimi težavami kot sleherni Slovenec. Večji literarni učinek ima Podstenškova obravnava poteka posameznih zgodb. Te se praviloma začnó v sivi povprečnosti vsakdanjega življenja, ki pa ji zapreti mali dogodek, zanka, do katere nas avtor spretno vodi, a ravno ko pričakujemo tihi prelom, ravno ko pričakujemo dogodek, nam ga pisatelj pred očmi odtegne, ga zanika, s čimer pravzaprav zanika užitek v dovršitvi zastavljenega loka dogajanja. Protagonisti in protagonistke tako mirno živé naprej svoja življenja, saj so se, če parafraziram eno izmed pesmi Jureta Jakoba, kakršnekoli možnosti že poskrile v preteklost.

Najšibkejša točka Krika pa se zdi avtorjevo dirjanje od dogodka do dogodka, brez poglabljanja v like in brez (obsežnejših) opisov okolice dogajanja. Tovrstni pisateljski prijemi so verjetno načrtni – in se tudi skladajo z zgoraj omenjeno hladnostjo poparta –, a nekatere zgodbe, kot so Moč misli ali Poletje, spet in spet in še kakšna, po mojem mnenju ostanejo na ravni preprostega opisovanja sveta. Iz povprečja pa po mojem mnenju posebej izstopa zgodba Ribarnica, saj pisatelj odmeri nekaj več prostora osebam v njej, posebej glavni, že omenjenemu prodajalcu nepremičnin Damirju, ki se nam prek svojih primitivnih in koleričnih izpadov izriše v nezamenljivih konturah next door človeka, ob tem pa me je Podstenšek dobesedno spravil v precep, saj nisem vedel, ali naj z Damirjem sočustvujem ali naj ga obsojam. 

Za konec bi se zopet povrnil k Jakobu, saj sem med pisanjem pričujoče kritike slučajno prebiral njegov prvenec Tri postaje. Knjigi si, čeprav diametralno drugačni po pristopu in predvsem tonu pisanja, delita nemalo število stičnih točk. Mislim, da naslednji verzi pesmi Samota, analitično izredno zgoščeno povzemajo celotno Podstenškovo zbirko: »Nihče nikdar nikogar / do konca ne najde. Najdejo se različni, razlomljeni, / različno razmaknjeni konci. Potem se zaprejo / kot kraka škarij. / Vsak s svojo nabrušeno / samoto.« Dodajmo: onkraj upa in obupa.   

O avtorju. Klemen Kordež (1985). Nekoč umetnostni zgodovinar. Še prej filozof. Nekje vmes malo komparativist. Še nedolgo tega se je ukvarjal z literarnimi kritikami, potem pa ga je nepričakovano odplaknilo iz Ljubljane. Da bi si pojasnil razloge za odhod iz svojega rojstnega mesta, se je enostavno odločil, da bo napisal roman. Živi, dela … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • »Manj ko je bil, bolj je bil del tega sveta …«

    Ana Lorger

    Kadar živimo ponavljajoče se rutine vsakdanjega življenja, se nam svet okoli nas zdi banalen, pust in dolgočasen, a kadar o njem in skozenj spregovori literatura, se nam po navadi prikaže v drugačni, bolj zanimivi luči. In tako se vsakdanjik razpira tudi v kratkih zgodbah Marka Golje, ki tematsko zaobjemajo polje družinskega življenja, protagonisti so večinoma moški srednjih let ali celo malo starejši, v ospredje pa pripovedovalec, z nekaj izjemami, postavlja medsebojne odnose v malih, zasebnih življenjih preprostih ljudi.

  • Ko je pesem lažja od tebe, potem si vsaj malo svoboden. Vsaj za trenutek, včasih

    Domen Slovinič

    Esad Babačić (1965) je bržkone eden tistih ustvarjalcev, ki svojo nekonvencionalno pesniško govorico vztrajno ohranjajo že desetletja. Začel je s pankom pri bendu Via ofenziva v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja kot pevec in tekstopisec, ta isti pank pa je leta 1986 pretopil v svojo prvo knjižno izdajo Kavala.

  • Kaj vse se skriva pod površjem in vseskozi hoče na plano?

    Nika Švab

    Tvoj romaneskni prvenec Hladna veriga spremlja življenje članov družine Gartner, predvsem Deje in Tima, v času skoraj štiridesetih let. Prvi dogodki se zgodijo, ko je Deja najstnica, roman pa se konča s 26-letnim Timom, njenim sinom.

Izdelava: Pika vejica