Odsev: onkraj upa in obupa

Tomo Podstenšek, Ribji krik. Ljubljana: LUD Literatura, 2017 (zbirka Prišleki)

Klemen Kordež

Tomo Podstenšek. Avtor petih romanov, dveh zbirk kratkih zgodb, pisec literature za otroke, dvakratni nominiranec za kresnika in še bi lahko naštevali. Večplasten in izredno bogat opus pisatelja, ki še ni dopolnil štiridesetega leta. Pa vendar sem sam do začetka pisanja pričujoče kritike le po naključju prebral nekaj deset strani enega izmed njegovih romanov (Papir, kamen, škarje). Ko sem začel prebirati pričujočo zbirko, sem se najprej skoraj tesnobno praskal po sencih, saj so me vsakdanje zgodbe še bolj vsakdanjih ljudi enostavno dolgočasile. A tekom strani so se mi najprej zlagoma potem pa vedno hitreje in predvsem očitneje začele odstirati tudi težje dostopne plasti posameznih zgodb, ki so se, ne najdem boljšega izraza, začele zrcaliti in izvijati iz na prvi pogled naključnega popisovanja bolj ali manj vsakdanjih dogodkov. Najprej sem mislil, da je Podstenšekov namen prikazati samo poljubne izseke iz surove realnosti sodobnega človeka; ko sem zaradi takšnih in drugačnih razlogov spoznal, da temu (na srečo) vseeno ni tako, sem začel iskati nekakšno pravilo, point ali nauk, ki bi posamezne zgodbe povezoval v koherentno celoto, le da sem na koncu prepoznal odbleske nekaterih prebranih zgodb na popolnoma drugem koncu bralskega spektra. Ne v globinah napisanega, ki bi opozarjale na družbene ali metafizične zagate Zahoda. Ne v poudarjanju nepomirljivega nasprotja med zunanjo pojavnostjo človeka in njegovo neutolažljivo notranjostjo. Ne v glorificiranju raznoraznih idealizmov na družbeni ali osebni ravni.

Ne. Ribji krik sem sam – po nekaj opisanih interpretativnih stranpoteh – kaj hitro začel primerjati s popartom, smerjo v likovni umetnosti, ki je svoj (celotni) umetniški kredo stavila na površinsko reproduciranje površine poznega kapitalizma, in tako kot Podstenšek največkrat ni ponujala rešitev družbenih težav, ampak le s sarkastičnim podtonom s prstom kazala na njih. Res pa je, da smo tu priča omiljeni različici omenjene umetnostne zvrsti. Podstenšek namreč ne »slika« velikih zgodb ali idolov, kot sta Coca-Cola ali Marilyn Monroe, ampak prikazuje majhne, komaj opazne osebne pripovedi, ki pa niso ponazorjene tako hladno kot pri popartu, saj njihovi protagonisti neko agendo vendarle imajo. Na to nas opozarja že naslov zbirke, ki si ga sam razlagam kot simbol za zamolkel krik, ob katerem malce nesrečni, a s svojim življenjem bolj ali manj sprijaznjeni protagonisti le nemočno udarjajo z repom, saj so prepuščeni nelagodju votle surovosti domačno-nedomačnega okolja. Tako spoznamo neuspešnega nepremičninskega agenta, delavko v trgovini z živili, mamo in odraščajočega sina, ostareli par in še in še bi lahko naštevali. Skoraj vsem zgodbam je skupno, da so postavljene v tujino, s čimer celotno dogajanje zadobi širši okvir. Dogajanja se ne namreč ne odvijajo v »Velenju« ali »Boštanju«, ampak nekje onstran meja slovenstva, nekje daleč, »na prostem«, kjer pa se ljudje začuda spopadajo s podobnimi težavami kot sleherni Slovenec. Večji literarni učinek ima Podstenškova obravnava poteka posameznih zgodb. Te se praviloma začnó v sivi povprečnosti vsakdanjega življenja, ki pa ji zapreti mali dogodek, zanka, do katere nas avtor spretno vodi, a ravno ko pričakujemo tihi prelom, ravno ko pričakujemo dogodek, nam ga pisatelj pred očmi odtegne, ga zanika, s čimer pravzaprav zanika užitek v dovršitvi zastavljenega loka dogajanja. Protagonisti in protagonistke tako mirno živé naprej svoja življenja, saj so se, če parafraziram eno izmed pesmi Jureta Jakoba, kakršnekoli možnosti že poskrile v preteklost.

Najšibkejša točka Krika pa se zdi avtorjevo dirjanje od dogodka do dogodka, brez poglabljanja v like in brez (obsežnejših) opisov okolice dogajanja. Tovrstni pisateljski prijemi so verjetno načrtni – in se tudi skladajo z zgoraj omenjeno hladnostjo poparta –, a nekatere zgodbe, kot so Moč misli ali Poletje, spet in spet in še kakšna, po mojem mnenju ostanejo na ravni preprostega opisovanja sveta. Iz povprečja pa po mojem mnenju posebej izstopa zgodba Ribarnica, saj pisatelj odmeri nekaj več prostora osebam v njej, posebej glavni, že omenjenemu prodajalcu nepremičnin Damirju, ki se nam prek svojih primitivnih in koleričnih izpadov izriše v nezamenljivih konturah next door človeka, ob tem pa me je Podstenšek dobesedno spravil v precep, saj nisem vedel, ali naj z Damirjem sočustvujem ali naj ga obsojam. 

Za konec bi se zopet povrnil k Jakobu, saj sem med pisanjem pričujoče kritike slučajno prebiral njegov prvenec Tri postaje. Knjigi si, čeprav diametralno drugačni po pristopu in predvsem tonu pisanja, delita nemalo število stičnih točk. Mislim, da naslednji verzi pesmi Samota, analitično izredno zgoščeno povzemajo celotno Podstenškovo zbirko: »Nihče nikdar nikogar / do konca ne najde. Najdejo se različni, razlomljeni, / različno razmaknjeni konci. Potem se zaprejo / kot kraka škarij. / Vsak s svojo nabrušeno / samoto.« Dodajmo: onkraj upa in obupa.   

O avtorju. Klemen Kordež (1985) je diplomiran filozof, ki v tem momentu končuje magisterija iz primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine, za katera pravi, da ju bo spisal do konca septembra, če mu bo le uspelo vstajati pred deveto uro zjutraj.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • O moškem, ki je pisal čisto kratke zgodbe

    Veronika Šoster

    Glede na prebrano bi bil lahko Pregl brez težav ghostwriter za stand up komike, saj se njegovi zapisi kar iskrijo od energije, humorja, živahnosti, posebnosti in nepričakovanosti.

  • Plačaš 1, dobiš 3

    Veronika Šoster

    Primož Čučnik se je za svojo Trilogijo, ki namiguje na več sestavnih delov, ozrl v preteklost, pred svoj nagrajeni Mikado. Servira nam knjigo, ki vključuje njegove že izdane tri … →

  • Lepo in preprav

    Tanja Petrič

    V pesniškem prvencu Ane Svetel se zdi vse »lepo in prav«. Vsaj v tehničnem smislu. Verz stoji, subjektka (pogosto množinsko pokolektivljena kot glas ljudstva) pa živi – občuduje … →