Nikoli se ne izliješ v isto delto dvakrat

Kaja Teržan, Delta. Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2015. (Aleph)

Veronika Šoster

Nikoli ne stopiš v isto reko dvakrat, vsaj tako je trdil Heraklit, in priznajmo mu, da je nekaj na tem nenehnem gibanju in spreminjanju; človeka in reke, pesnice in pesmi. Kaja Teržan se brez zadržkov posluži tega koncepta in pokaže, da je vsaka pesem nova reka, ki se ne ustavlja za svet, čeprav se mora kdaj pa kdaj ustaviti pesnica, da zajezi njene pomene in jo zapiše v papirnato strugo. Tako se njen prvenec Delta zdi kot tok, zamrznjen v čas, a obenem je zaradi slogovne razgibanosti in svežine, kakršno ima ledena voda na peklensko vroč dan, prava plešoča in premikajoča se zbirka.

Lirski subjekt Delte je večinoma ženska, ki se izraža skozi gibanje in skozenj tudi razmišlja, kar aludira tudi na tok reke; »Prisede gospa /…/ Trudi se ostati v rahlo zarotirani diagonali. Klasična baletna fora! Telo je videti lepše,« ali pa: »Moj prijatelj je nekoč omenil – epilepsijo / v navezavi na ples. Zakaj bi človek / tresel svoje telo, ko bi za to ne obstajal motiv / neke bolezni (zakaj bi metali kamenčke v mirno jezero in / saj jezero ni nikoli povsem mirno).« Nič čudnega ni, da se pesmi berejo kot delčki koreografije v plesni predstavi, vsaka ima namreč svoje lastne zapovedane gibe in premike, a ostajajo zveste okvirju, znotraj katerega gradijo, v njihovem ozadju je vseprisotna delta, razvejana in razprostrta po pokrajini, ki jo napolnjuje.

Barvno napackana naslovnica Delte je videti, kot da bi energičen Pollockov slog za trenutek obsedle močne Van Goghove barve. Tudi subjekt se zaveda, da ima vsaka stvar svojo prepoznavno barvo, obenem pa izkazuje čut za estetiko, zato ne preseneča, ko ga na vožnji z vlakom zmoti kričeče rumena hiša. Tu so tudi »črni lakasti čevlji, / fluorescenčno rumena / ali oranžno-rdeča, / ki meji na roza« in »vijolično-roza / sadeži malin«, subjekt pa v prvi pesmi sedi »v rdeče-rjavem naslanjaču«. Barve tako niso odmev ekspresionizma, ampak bolj želja po slikanju prostora, ki naj bo čim bolj pristen in predstavljiv. Subjekt se zanima za slikarstvo, saj se nenehno nanaša na njegova velika imena; tu so Degas, Goya, Van Gogh, ne manjka niti Groharjev Sejalec.

Seveda pa se subjekt ukvarja tudi z bolj »zemeljskimi«, običajnimi stvarmi. Ena izmed takih je nosečnost, skozi katero gre, vse od pesmi Nova sedanjost (»Obrnem se na bok, / na trebuh, takrat me zadane – saj res! / Skoraj te ne čutim. A skoraj je snovno / dejstvo, ki raste.«) in Zdravnici … (»Opozorila me je na sinovo slabokrvnost kot na mojo osebno pomanjkljivost«) do pesmi Spremenljivo – (»Zakaj misliš, da se zarodek vseli v pritličje«). Potem so tu še razna pohajkovanja po parku, sprehajanje psa, opazovanje naključne družine pri naročanju kosila in podobno. Res je mogoče iz vsega narediti pesem, in Kaji Teržan to včasih uspe bolje, včasih slabše. Slednje predvsem takrat, ko se v pesmi vrine družbena kritika (»Pogum je, če si moški / in nosiš rdeč pulover / na nacionalni televiziji / ter govoriš o neoliberalizmu.«) ali kaj takega: »Si se kdaj vprašal, zakaj nekateri morilci / pustijo določene ljudi preživeti, / druge trpinčijo, tretje – ubijejo / na mestu …?« Sploh glede na to, da je drugače zbirka obarvana z zdravim, celo zabavnim cinizmom: »In če se bom po sili razmer morala vračati v zdravstvene domove in podobne institucije, bo moja kri tako polna železa, da bo iz nje mogoče zgraditi novo bolnico ali kar se pač potrebuje.«

Če se za trenutek vrnemo k delti, torej vodilu zbirke, lahko ugotovimo, da se kaže povsod. Najprej slogovno, saj so pesmi zapisane na način nizanja podob in misli, ki se stekajo v skupen tok – ustvarjajo ga nenehna tropičja med verzi. Avtorica si privošči celo izpuščanje besed, ki pa za bralca ni problematično, ravno obratno, izpade prav sveže: »Deklice v prekratkih, / zakaj pravite – prekratkih?« To preskakovanje misli res spominja na obnašanje reke, še bolj pa to sliko utrjujejo nenehne vodne (včasih celo »deltne«) metafore: »Ni mi treba pisati v verzih, / moja misel je del nanesenega …« ali »se potopim / v rdeč pigment« ali »naneseni smo drug zraven drugega.«

Vseeno pa občutek gibanja proti izlitju v morje ni čisto konstanten, saj je razporeditev samih pesmi zastavljena precej naključno. Namesto da bi se začela s krajšimi, »hitrejšimi« pesmimi, ki bi se kasneje razlivale čez vedno večjo površino papirja, in bi tako denimo utelesile zlivanje v delto, so premešane. Še najbolje ji ta raven simbolike steče v zadnjih šestih pesmih, ki so res dolge pesmi v prozi, zaključuje pa jih sedma, v verzih, s po eno besedico, poravnano na desno, da vse skupaj deluje kot dejanska oblika delte. Povrh se zelo nestalno pojavljajo tudi subjekti, pri čemer bi za »glavno« lahko določili žensko, vmes pa nas čisto iztiri recimo moški v pesmi Stane, vratar, ki se pojavi iz nič, pove svojo zgodbo, potem pa se enako nenadno razblini v ništrc. Morda pa bi hotel Stane povedati še kaj … Seveda, lahko bi rekli, da je subjekt prehoden, da se nenehno spreminja, kar bi se spet dalo povezati z metaforiko reke, a res ne moremo mimo tega, da je večina zbirke povedana s pogleda iste osebe, ki jo spoznamo celo v času nosečnosti, samo da jo vmes preglasijo začasni govorci, ki sicer sami po sebi niso napačni, a nekako ne sodijo v zgodbo Delte.

Kaja Teržan, ki jo je, mimogrede, na pesniškem turnirju založbe Pivec občinstvo na podlagi pesmi Ruj izbralo za svojo zmagovalko, je tako z Delto konkretno vstopila v slovenski pesniški prostor, ki mladim glasovom na srečo še odstopi kakšno mesto. Naslovna ideja se je izkazala za hvaležno predvsem na nivoju sloga, ki nenehno spominja na valujoč in nestalen tok reke, ki se v širši strugi umirja, v ožji hudomušno pospeši svoj tempo, izlije pa se v delto. Ta je v primeru pričujoče zbirke še posebej razvejana, zato na trenutke resda deluje neenotno, kot da je pesnica v zgornjem toku ni dovolj zajezila, vseeno pa ni dvoma, da se večina pesmi bolj ali manj uspe preliti v (pesniški) ocean.

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Skozi žilo v tekst

    Silvija Žnidar

    »Zares« se je začelo z romantiki. Droge in njihovi uživalci so dobili posebno mesto v literaturi – ne zgolj kot postranski pojavi, liki ali motivi – bili so osrediščeni, posvečene so jim bile številčne strani, postali so tekstualna podlaga za neizrekljive, ubežne misli, fantazme in imaginacijske kreacije.

  • Nikoli je samo beseda

    Domen Slovinič

    Delta je pesniški prvenec Kaje Teržan, performerke, koreografinje in plesalke, ki je lansko leto izšel pri Alephu. Zbirka je bila letos nominirana za Veronikino nagrado in predstavlja svež ter svojevrsten … →

  • Slovo brez konteksta

    Rok Smrdelj

    Najnovejša pesniška zbirka Taje Kramberger naj bi bila zadnja knjiga pesmi, ki jo je avtorica izdala v slovenskem jeziku. Njeno slovo od slovenske pesniške besede … →