Mrtva točka ali nakladanje na obroke

Aleš Šteger, Nad nebom pod zemljo. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015. (Nova slovenska knjiga)

Domen Slovinič

Pet let zatišja je minilo od zadnje pesniške izdaje Aleša Štegra. V teh letih se je posvetil esejistiki, predvsem pa prozi, ki jo je lahko večina javnosti zlahka prezrla. Zdi se, da je Štegrovo ustvarjanje zadelo mrtvo točko, saj so njegove novejše izdaje, v nasprotju z nekaterimi zgodnejšimi, kazale na ustvarjalsko blokado in pomanjkanje idej. Z novo pesniško zbirko Nad nebom pod zemljo se vtis usahlosti ni nič popravil.

Zbirka je razdeljena na tri dele, ki naj bi konceptualno povezovali njene stične točke. Če je bil v preteklosti glavni adut Štegrove poetike predvsem formalno-jezikovna igra, ki je utrdila avtorjevo spogledovanje z modernizmom, smo na tej točki lahko dobesedno razočarani, saj je nova zbirka (tudi) v tem smislu precej običajna, povprečna in nezanimiva. Zdi se, da se pesnik v nekaterih pesmih osredotoči na poudarjanje »pesniškega glasu«, ki da naj bi bil »neumrljiv«, poleg tega se pesnik »rodi, ko zasliši glas.« Že mogoče, a pesniški glas v pričujoči zbirki je brezidejen, zaradi česar je velika večina teh pesmi preprosto povprečnih in slabih. Ne gre toliko za neko specifično točko, ki naj bi bila posebej problematična, Nad nebom in zemljo je preprosto zbirka, ki ni reflektirana in postavljena v kontekst, razen številčne mistike, ki jo je avtor poudaril na predstavitvi za medije. Razdelitev na tri dele je popolnoma irelevantna, zbirka bi lahko bila razdeljena na deset sklopov ali nobenega, saj kot celota ne deluje niti približno kot enoten, končni literarni izdelek. Vsebuje sicer krajši sklop, v katerem so skupni imenovalec mesta, ki jih je pesnik očitno obiskal, a tudi tu ni uporabljena nobene jezikovne domišljije, ravno nasprotno, besedne zveze in metaforika so dolgočasne, preverjene, okostenele. To se še posebej dobro vidi v daljših pesmih (recimo tisti, v kateri okrca komunistično partijo), ki med branjem dobesedno ne vodijo nikamor. Asociativnost je tako namenjena Štegru samemu, bralec pa je v bistvu prepuščen branju o ničemer. Pa ne gre za samo razumevanje poezije – to je seveda lastno vsakemu bralcu posebej – , gre za to, da je Štegrova forma tako izredno zaprta in pogreznjena sama vase, da neke blazne povezave z bralcem niti ne omogoča. Komu je torej namenjena takšna poezija, bralcu ali avtorju samemu? Retorično.

Torej, če je bila jezikovna prepletenost vedno Štegrov adut, je ta v tej zbirki le senca tistega, kar smo lahko brali denimo v prvencu Šahovnice ur, hkrati pa se nam na vsebinski ravni prav tako lahko le sanja, kaj hoče avtor povedati. Kar v bistvu ne preseneča, saj Šteger vsebinsko ni nikoli imel kaj veliko povedati; po večini gre tu za klasična preigravanja enih in istih (filozofskih, refleksivnih, eksistencialnih, družbeno-angažiranih) tem iz zbirke v zbirko. Zbirka Nad nebom pod zemljo ostaja v teh preverjenih in mlačnih vodah totalne nesporočilnosti. V osnovi je največ govora o subjektovi eksistencialni drži, večkrat v navezavi s spiritualnim vzhodom in raznimi filozofskimi praksami, ki pa so pesniško tako zbanalizirane, da ne morejo učinkovati: »Početi nič. / Si ne upam. / Strašno je, / Kaj vse počne / Ta mali nič / S človekom.« Tudi nekatere krajše pesmi, ki naj bi imele svoje pesniško bistvo zgoščeno v nekaj verzih, učinkujejo prisiljeno in diletantsko: »Stopi ven. / Zunaj sem. / Kam boš šel? / V Jeruzalem. / Kje je to? / Znotraj.« Morda je ton te zbirke precej bolj oseben kot v nekaterih prejšnjih, saj je svet »od znotraj« vedno in občutno poudarjen, vendar to še ne pomeni, da je poezija na nivoju. V primeru, da poezija nima niti ideje v ozadju in se bere kot nekakšen pesniški dnevnik brez repa in glave, pa je notranja nesimetrija zbirke pač obsojena na propad in s tem tudi zbirka sama. Drugače rečeno, če igrivo eksperimentalnost, ki jo poznamo iz Knjige reči, zamenjamo z njeno nedovršeno in nedomišljeno različico, ostaneta samo dolgočasna banalnost in vznesene eksistencialne krilatice. Skratka, nakladanje, ki smo ga na slovenski literarni sceni že dodobra siti.

Nekako je jasno, da je pesniški notranji glas glavno ustvarjalno vodilo vsakega pesnika. Ampak v nasprotju s tem, na kar namiguje Šteger, sem osebno trdno prepričan, da prepoznavanje lastnega pesniškega glasu še ni dovoljšen razlog za to, da se nekdo okliče za pesnika. Pravi pesnik se ne bo kitil s titulami, izdajami in nagradami, kot tudi ne z mistifikacijo samega sebe, tako kot to dandanes počne veliko kvaziliterarnih ustvarjalcev. Nad nebom pod zemljo je Štegrova mrtva točka, izumetničena in prazna. Ali kot sam zapiše v pesmi Tokyo: »Obtičal sem v življenju, / Zato pišem.«

O avtorju. Rojen v Šempetru pri Gorici (1985), večni študent primerjalne književnosti, zadržani eksperimentalni glasbenik, ki ima vsaj sedem posnetih home-made albumov  pod psevdonimom Akami, a še vedno nima benda, analogni priložnostni fotograf z napakami, antifašist in hranitelj brezdomskih mačk.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Aleš Šteger pravi:

    Kako razumeti zapis Domna Sloviniča, »večnega študenta primerjalne književnosti«, oznake s katero se ponosno postavlja pod tekstom o moji knjigi Nad nebom pod zemljo na spletni strani revije Literatura? Premise, iz katerih izvaja svoje teze, so – z izjemo pristne žlehtnobe – nikakršne. Gre za lahkotni raztrg brez argumentov in brez vsakršnega poskusa empatije („Štegrova forma (je) tako izredno zaprta in pogreznjena sama vase, da neke blazne povezave z bralcem niti ne omogoča“). Pri »večnem študentu primerjalne književnosti« so na delu samopogubna izhodišča, recimo misel, da poezija nujno izhaja iz »ideje« (»pesniški glas v pričujoči zbirki je brezidejen, zaradi česar je velika večina teh pesmi preprosto povprečnih in slabih“) in napihnjena s kvazipsihologističnim karakteriziranjem mene kot »blokiranega« avtorja, kot »diletanta«, ki »vsebinsko ni nikoli imel kaj veliko povedati«. Tendenciozni navedki tipa »nakladanje, ki smo ga na slovenski literarni sceni že dodobra siti« zelo nazorno ilustrirajo mentalno sliko, nivo in domet misli Domna Sloviniča. Slovinič z izjemo tega, kar je ob izidu knjige slišal povedanega na tiskovni konferenci, ne zmore slediti niti eni od številnih referenc, ki so v tekstih tudi precej očitno zastavljene, ne zmore nikakršne kontekstualizacije, še huje, na osnovi lastnega nevedenja in nepoznavanja tradicij knjigi očita pomanjkanje kontekstov (»Nad nebom in zemljo je preprosto zbirka, ki ni reflektirana in postavljena v kontekst«). Pri Sloviniču gre za nerazumevanje, za neargumentiranje, za nemišljenje, za nevživljanje, skratka, za kritiški nič, ki si kot tak sploh ne zasluži reakcije. Ker pa ne gre za šolski referat, ne za prosti spis, marveč za javno kritiko in to na spletni strani revije, ki sama sebe še od časov, ko se je še imenovala Problemi-Literatura, vzpostavlja kot osredni slovenski kritiški medij na področju literature, kot mesto, kjer se kritiki posveča posebna pozornost, je zadeva zaskrbljujoča. Kako je možno, da Literatura objavi tak tekst? Kaj ob takih tekstih mislijo spletni urednik, odgovorni urednik in uredništvo? Ali sploh karkoli mislijo? Se jim zdi tak neizdelek morebito celo ustrezen? Se jim nivo nemišljenja, ki ga demonstrira Slovinič, zdi primeren? Če je tako, potem gre za popolni propad polja, ki naj bi bilo v Literaturi paradno, za simptom mišljenja posameznikov ali kroga ljudi, morebiti celo simptom časa, simptom, katerega je zelo lepo opisal Czesław Miłosz v pesmi Otrok Evrope z verzi:

    »Mi, zadnji, ki znamo iz cinizma črpati radost.
    Zadnji, katerih zvitost ni daleč od obupa.

    Novi rod, na smrt resen, se že rojeva
    In jemlje dobesedno, kar smo mi sprejemali s smehom.«

    Teksti, ki jih pišem, pripadajo neki drugi zavesti in se umeščajo v druge kontekste od teh, ki jih pozna Slovinič in jih očitno želijo promovirati uredniki in idejni očetje na Literaturi. Drugače si objave tovrstnih tekstov ne morem razložiti. Sam menim, da je dobro, da smo si različni. Očitno vsi nismo tega mnenja. Cinična in zlobna lahkost, s katero se je na straneh kritiških presoj v reviji Literatura že v preteklosti obračunavalo z mojimi knjigami, je s Sloviničevim tekstom dosegla nov nivo. Postala je obraz notranje izpraznjenosti, enoumja in dezorientacije medija.

  • Ana Marija Garafol pravi:

    Komorniki, ki naj bi nosili vlečko, so po tleh tipali za njo. Potem so v sprehodu hodili za cesarjem s privzdignjenimi rokami, saj si niso upali pokazati, da ničesar ne vidijo. Ljudje ob cesti in na oknih, ki so opazovali sprevod, so govorili: “Jedeta, cesarjeva nova oblačila so brez primere! Kako lepo vlečko ima na plašču!” Nihče ni hotel pokazati, da ničesar ne vidi. To bi pomenilo, da je nesposoben za svojo službo ali pa da je sila neumen. Nobena cesarjeva oblačila še niso požela toliko odobravanja.
    Tedaj pa je dejal večni študent primerjalne književnosti: “Saj nima ničesar na sebi!”

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • U ti štofeljca, to pa je knjiga!

    Gaja Kos

    Kaj bi si še lahko želela od knjige, ki jo je napisala izvrstna avtorica, v kateri naokoli biciklirata dva izmed meni ljubših literarnih likov in ki v naslovu obljublja šport in morje, dve meni tako ljubi zadevi? Okej, nogomet ni ravno moja prva izbira, ampak vseeno … Je pravilen odgovor nič? Ne.

  • Ujeti trenutek v jantar besede

    Ana Geršak

    Tanikawa velja za eno najprepoznavnejših imen sodobne japonske poezije, tako prepoznavno, da se je več kot enkrat znašel na listi potencialnih prejemnikov nobelove. Če to ni dovolj: velja tudi za inovatorja na področju prepletanja videa in poezije.

  • Mozaično o cesarju

    Žiga Rus

    Slovenska naslovnica Williamsovega romana, ki Avgustovo podobo sestavi iz različnih izsekov njegovih kiparskih upodobitev – ali vsaj iz različnih pogledov na en sam kip – je vizualno kar dobro zadela Williamsove pripovedne odločitve. Vse do zadnje, tretje knjige, namreč Avgusta nikoli ne spoznamo skozi junakovo prvoosebno perspektivo.

Izdelava: Pika vejica