Milena Baisch in Elke Kusche: Anton pod vodo

Prevod Neža Božič, Mladinska knjiga

Gaja Kos

Anton preživlja počitnice z babico in dedkom v kampu ob jezeru, kar se utegne zdeti idilično, a ima za fanta, ki sovraži jezera, eno veliko pomankljivost – tem počitnicam manjka bazen! Po nesrečnem spletu okoliščin tako Antona dan za dnem muči vročina, dobi pa vsaj novega prijatelja, ki sliši na ime Piraja. Gre za manjšega ostriža, ki ga je fant rešil gotove smrti; če ne bi posegel v razvoj dogodkov, bi Piraja namreč postal vaba za večje ribe na dedkovem trnku. V kampu je sicer tudi precej Antonovih vrstnikov, ki bi bili bolj primerni kandidati za prijatelje, a fant, ko gre za navezovanje stikov v živo, ni najbolj spreten. “Misija je bila trapasta. V svojem normalnem življenju se ne bi nikoli odpravil spoznavat otrok. Saj jih je na internetu na kupe, skoraj nihče nima toliko prijateljev na četu kot jaz. Ampak življenje te včasih zafrkne in zdaj sem bil tu, bogu za hrbtom, in sem moral iti iskat otroke.” Najde Meri, ki se izkaže za še kar v redu punco in Pudlja, ki je vse prej kot v redu. Celo tako zelo tečen je, da se ob njem Anton prvič v življenju izneveri svoji odločitvi za nenasilje. Ja, sledi akcija … V dečkovi prvoosebni pripovedi spremljamo preobrazbo precej introvertiranega Antona, ki večino časa preždi pred televizijo in računalniškimi igricami, ima nadpovprečno razvito domišljijo, občasne napade besa in zelo trdna prepričanja (na primer glede ogabnosti jezer, v katerih se za nič na svetu ne bi niti namočil, kaj šele potapljal), v Antona, ki je premagal osebno zadane omejitve in strahove ter z glasnim Karramba! skočil naravnost v jezero. Z drugimi besedami, priča smo preobrazbi predpočitniškega Antona v Antona, ki je premagal samega sebe, kar mu je uspelo prav s pomočjo neobičajnega prijatelja. Knjiga je opremljena s preprostimi črno-belimi vinjetami, ki včasih nimajo nobene zveze z zapisanim, pač pa odražajo Antonove strahove, kaj vse bi utegnilo prežati nanj v jezerski brozgi in tako simpatično prispevajo svoj vsebinski delež. Otroški roman nemške avtorice je dober v subtilnem opisovanju nekoliko posebnega fanta in njegovih stisk in občutij, bolj razvajen bralec pa bi od knjige, ki se napoveduje kot humorna in je prejela Deutscher Jugendliteraturpreis, pričakoval kanček več humorja in neobičajnih domislic.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • O dobrih in slabih knjigah

    Tina Bilban

    Knjige bi se morale deliti samo na dobre in slabe. Dobra literatura je tista, ki ne pristaja na klišeje in odpira pogovor o temeljnih temah našega sveta, ki jih je včasih sicer bolj udobno puščati netematizirane.

  • Se srečajo detektiv, čarovnik, tabornik in nasilna najstnica …

    Gaja Kos

    Če je torej teorija še nekoliko nepopolna, pa je praksa izdajanja domačih in prevajanja tujih žanrskih del bogata in zanimiva. Torej veselo – in brez predsodkov – na branje!

  • Pravica do dobrih knjig

    Gaja Kos

    Kot običajno, je nekoliko zagonetno tudi vprašanje, komu je antologija namenjena – otrokom ali njihovim staršem? Obojim, seveda. Upoštevajoč pesmi same predvsem otrokom, ampak tudi odrasle so (i)zbrani verzi zmožni lopniti po glavi, jim nastaviti zrcalo ali ponuditi razgled, jih vznemiriti, razveseliti ali užalostiti.