»Med sencami v Hadu globinah«

Mathias Énard, Cona. Prev. Suzana Koncut. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2019 (Zbirka Roman)

Martin Justin

Preden sem se lotil Cone, četrtega v slovenščino prevedenega romana francoskega pisatelja Mathiasa Énarda, sem bral njegov Kompas, z goncourtom nagrajen roman, ki je, prav tako v odličnem prevodu Suzane Koncut, pri Mladinski knjigi izšel leta 2017, in bil izjemno navdušen. Pripovedovalec Franc Ritter se mi je zdel neizmerno simpatičen, očarala me je avtorjeva erudicija, prepričala me je ideja »skupne gradnje« Vzhoda in Zahoda, neskončnega niza izmenjav in prepletov, v katerem ne moremo zares razločiti in zamejiti kulturne identitete enega in drugega. Zato sem Cono začel brati s precejšnjo mero entuziazma, ki pa je bila do zadnje strani in zadnjega, 517. kilometra poti iz Milana v Rim, do konca izpraznjena – pa ne zato, ker bi bil roman preprosto slab (velja bolj nasprotno), Cona je le toliko zahtevala.

K temu vtisu prispevata tako pripovedna tehnika kot zgodba romana. Cona je skoraj v celoti spisana v eni povedi, ki jo samo na treh mestih prekinja kratka zgodba »Libanonca po imenu Rafael Kahla«, pripovedovalčevo čtivo na vlaku od Milana do Rima. Bralka je vržena v miselni tok sprva še brezimnega pripovedovalca srednjih (ali »moških«, kot bi rekel on) let, očitno izmučenega in verjetno precej obupanega, ki je v Parizu po noči pijančevanja zamudil let v Rim in se odločil usesti na vlak, zato mora zdaj dolgo vožnjo preživeti sam s svojimi spomini, obžalovanji, zavidljivim zgodovinskim znanjem, skrivnostnim kovčkom in zbirko treh zgodb, ki mu jo je predlagala prodajalka v nekem antikvariatu. Orientacija v takem pripovednem postopku ni enostavna, a pri tem pomagajo vsaj fiksacije, h katerim se moški že na prvih straneh vztrajno vrača – koordinate, okoli katerih bo napletel pripoved, ki pa so sprva tudi same predvsem predmet vprašanj: kdo je pripovedovalec? Kaj je v kovčku, priklenjenem na rešetke nadglavnega prostora za prtljago? Zakaj gre v Rim? Kakšna je bila njegova vloga v vojnah ob razpadu Jugoslavije? Kaj se je zgodilo v Benetkah? Kaj je Cona?

Odgovarjanje na ta vprašanja zahteva vseh preostalih petsto strani romana. Na njih izvemo, da je pripovedovalcu ime Francis Servain Mirković, da je pol Hrvat in pol Francoz, ki se je na zasebnem pripravljalnem tečaju za univerzo tako dolgočasil, da je »šel za šestnajst mesecev marširat in se plazit v vojsko«, med ustaše oziroma »balkanske najemniške vojake«, da je alkoholik, ki je po vrnitvi dobil službo kot francoski »tajni birokrat«, zadolžen za »cono«, razširjeno sredozemsko območje, ter da obsesivno zbira dokumente o nacističnih in fašističnih vojnih zločincih ter njihovih žrtvah. A ne gre zares trditi, da se ob vsem tem izoblikuje njegov portret – čeprav Francis pogosto podoživlja nekatere pomembne momente svojega življenja, veliko več misli posveti zgodovini nasilja, predvsem v 20. stoletju v »coni«, in krvnikom, ki so ga povzročili. Poskuša na primer govoriti o svoji družini, dveh dedkih, Francozu in Hrvatu, ki sta približno v istem času po drugi svetovni vojni prišla v Pariz, a se kmalu spusti v dolgo digresijo o atentatu na Aleksandra Karađorđevića leta 1934 v Marseillu, ki se ga je en ded ustrašil, drug pa veselil; ta ga potem vodi do ustanovitve NDH in po padcu nacizma do bežanja kolaborantov prek severne slovenske meje v angleško ujetništvo in naprej k bratrancem v Francijo. Ta pot ga potem spet spomni na vračanje barmanovega namišljenega očeta, ki naj bi se za Franca boril v severni Afriki, potem pa vračal »v Kalabrijo ali Kampanjo«, s tem pa se vrne nazaj k barmanu v jedilnem vagonu vlaka, ki ga sprašuje, ali bi naročil še en gin.

Ta miselna zanka (v resnici mnogo bolj vijugasta in potresena z detajli) je za pripovedni slog romana značilna. Točka v pripovedovalčevi sedanjosti vožnje z vlakom rabi kot izhodišče za digresijo v spomin, zgodovinsko anekdoto, spekulacijo; ta sproži nove digresije kot variacije na isto temo, ponovitve v drugih okoliščinah z drugimi osebami, potem pa vse spet končajo v isti točki, pri pripovedovalcu. Njegovi minimalni premiki – gledanje pokrajine, ugibanje o sopotnikih, branje, pitje v baru – pa tako funkcionirajo kot nit, ki povezuje ponavljajoče se digresije. V tistem kozarčku gina na primer skupaj zveže Mussolinijev pohod na Rim, atentat v Marseillu, atentat v Sarajevu dobrih dvajset let prej, mobilizacije »sredozemske obale v vojsko rajha« in še marsikaj drugega. Postopek je hkrati navdušujoč in utrujajoč – prevzame s širino, nenehnim nizanjem neverjetne količine dejstev, a lahko s ponavljanjem, obskurnostjo nekaterih oseb in dogodkov, ki so zgolj navrženi in morda šele čez 200 strani postavljeni v svoj zgodovinski kontekst, predvsem pa z brutalnostjo podob ubijanja, posilstev in množične morije tudi izčrpava.

Podobno kot pripoved je kompleksna tudi tematska mreža, ki jo ta splete. Tu si lahko pomagamo s primerjavo s Kompasom. Ta nekaj let kasnejši roman evocira idejo, da ni koščka »zahodne kulture«, ki se ga ni dotaknil »Vzhod«, da v resnici ne obstaja nič takega kot orient in okcident, ampak sta kulturni življenji obeh rezultat »skupne gradnje«, izid neskončnih in stalnih izmenjav in apropriacij. Podobno veliko temačnejši tok Cone pripoveduje o sencah nasilja, ki se dotikajo vsakega momenta naših življenj; o nasilju in trpljenju, ki sta vedno le korak stran, še vedno del naše vsakdanjosti, čeprav ju poskušamo pozabiti, zajeziti s spominskimi obeležji, muzejski stenami, uradnimi dokumenti in velikimi sodnimi procesi. Našo prihodnost plačujejo »mrtvi izginuli skriti«, kot pravi Francis. Intimnejši poudarek Kompasa pripoveduje o tem, kako je tudi življenje pripovedovalca Franca Ritterja nekakšna »skupna gradnja«, v veliki meri odvisna od drugih in določena z naključji, nesporazumi, odpori, prividi, željami, blaženostjo človeškega sobivanja. Nasprotno pa se Francis Servain Mirković ubada predvsem z nasiljem in sovraštvom v sebi in povsod okoli, ob ženskah svojega življenja, Marianne in Stéphane, ugotavlja, da je »težko razumeti sovraštvo, če ga nisi poznal ali si pozabil na ugriz nasilja, besa, ki dviguje roko nad sovražnika«, pri tem pa gleda, kako mu to vseprisotno nasilje uničuje življenje.

V tem kontekstu je pomembna tema romana tudi spopadanje z neko idejo moškosti. Zase na primer pravi, da je »v grobem združeval vse stereotipe popolnega mačizma in še danes [ima] na tem napol praznem vlaku občutek polomije nedopustnega nasilja«. Velikokrat opisuje nekaj, čemur Virginia Woolf v eseju »Razmišljanje o miru med letalskim napadom« z besedami Nancy W. Astor, prve poslanke v britanskem parlamentu, pravi »nezavedno hitlerjanstvo v srcu moških«, ki zaradi »agresivnosti, tiranije, poblaznele ljubezni do moči« povzroča vojne. Énard mu sicer ob kupu drugih referenc na Iliado pravi »Ahilov svetleči oklep« in zanj najde tudi druge razloge (na primer pohlep Odila Globočnika ali birokratsko pamet nacističnih uradnikov – množičnih morilcev), a bistvo ostaja isto – gre za pozicijo, s katere je dovoljeno videti drugega kot problem, ki potrebuje rešitev, sovražnika, ki ga je treba uničiti, sredstvo za dosego cilja.

Z vsem tem Francis zgolj razgrinja svoje breme lastnega in tujega nasilja brez očitne rešitve. Na začetku potovanja sicer računa na vatikanski denar (zakaj bi Vatikan od njega hotel kupiti kovček, poln dokumentov o nacističnih in drugih zločinih, sicer ostane skrivnost, kar me je rahlo razočaralo, saj je ravno ta namig pravega vohunskega zapleta pogosto oživljal moje zanimanje za branje, utrujeno od vseh podob nasilja), novo ime in »Saško z angelskim nasmehom«, torej na poskus pozabe, a se ta tekom romana izkazuje za vedno bolj iluzorno. Na koncu se v sanjskem videnju protagonist odloči kovček, ime in Saško zavreči ter prevzeti življenje čakanja v vmesnosti, med sencami Hada in živimi, karkoli že to pomeni – ob zavračanju lahkih in naivnih rešitev pač ostane brez, lahko le kadi in čaka »na konec sveta«.

O avtorju. Martin Justin (1998) je kot mnogo drugih študent filozofije in primerjalne književnosti. Piše literarne in filmske kritike, eseje in zgodbe, rad ima večino napisanega v prozi, poezije pa se malo boji. Ko ne bere, tipka ali spi, živi prav običajno: lahko ga celo srečate, ko se sprehajate po Ljubljani. Morda vas bo grdo pogledal, a … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nove definicije, stare teorije

    Maja Šučur

    »Če sem vstopila v vašo trgovino, je to zato, ker mi ni nič do tega, da bi se vrnila domov in jedla sama na kavču,« pravi v zgodbi »Praznična miza« trgovcu pohištva, ki bo postal njena naslednja simpatija, junakinja Sol.

  • Koliko mislijo udarne misli?

    Robert Kuret

    Knjiga esejev Mojce Pišek je knjiga kontradikcij. Kar v njenem specifičnem primeru pomeni dvoje: po eni strani se zdi, da s kompozicijo esejev spodkopava nekatere svoje teze in pozicije ter tako tudi angažira bralca, da nekaterih njenih razmišljanj ne vzame »zdravo za gotovo«, ampak da ga ravno te kontradikcije angažirajo v razmislek in lastno pozicioniranje; po drugi strani pa ostaja tudi občutek, da so nekatere kontradikcije bolj kot produkcija miselnih isker zgolj pasti, v katere se je ujela sama avtorica.

  • Portret nekega posiljevalca

    Iztok Sitar

    Drobno svetlolaso petnajstletno dekle je boječe sedlo na rob postelje poleg starejšega moškega. »Nezmožna sem ljubezni. Sovražim svoje starše …« se je začela izpovedovati človeku, za katerega je mislila, da ji bo pomagal. Vendar možaku še na misel ni prišlo, da bi jo poslušal do konca, ampak jo je kar takoj začel otipavati, saj je bilo vendar popolnoma jasno, da ji primanjkuje tako čustvene kot telesne ljubezni.

Izdelava: Pika vejica