Lawrence Schimel in Núria Fortuny Herrero: Spuščanje zmajev

Gaja Kos

Naj vas ne zavede naslov! V novi slikanici v Španiji živečega ameriškega pisatelja Lawrenca Schimla, ki je po zaslugi Centra za slovensko književnost pravzaprav naš dober znanec – avtor (odličnih) slikanic Cecilija in zmaj, Boš bral knjigo z mano?, Sosedje in prijatelji ter (nekoliko manj navdušujoče) Tak, kot drugi –, sicer res spušča zmaje, a vsebina je vse prej kot lahkotna in igriva. Ne, po vsej verjetnosti je najbolj hardcore vsebina, ki smo jo med slikaniškimi platnicami do zdaj dobili v slovenščini. V njej nas skoraj nepripravljene ujamejo okužba z virusom HIV (okužena je teta malega Drejca), omenjanje nezaščitenih spolnih odnosov, drogiranja in izmenjave igel. Vsekakor izziv za starše, da vse našteto pojasnijo otroku; dobro, pri tem jim seveda pošteno pomaga slikanica – tudi dodatek v obliki Informacij za starše in vzgojitelje na koncu knjige, toda vseeno se zastavi vprašanje, koliko starim otrokom je knjiga pravzaprav namenjena. Seveda se lahko strinjam z ugotovitvijo, da je nevednost največkrat nekaj najslabšega, a hkrati se ne morem otresti vprašanja, kdaj lahko otroci dejansko uspešno sprocesirajo tako zahtevne podatke? Spuščanje zmajev je vsekakor take vrste knjiga, ki je lahko v pomoč predvsem otrokom in odraslim, ki se z obravnavano problematiko že srečujejo v svojem življenju, staršem tistih otrok, ki so tozadevno (še) nevedni, pa utegne predstavljati kar pošten pojasnjevalni zalogaj. Pričujoča knjiga, tako kot večina problemskih slikanic, namreč nujno terja skupno branje otrok in odraslih, kajti po branju ne more in ne sme izostati refleksija. Kot rečeno – med platnicami se spušča zmaje, skupaj z njimi pa tudi demone v obliki nevednosti, strahu in prikrivanja; eno in drugo (kakšnemu) Drejcu in (kakšni) teti seveda prav dobro dene.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Povprečnost brez tragike

    Sanja Podržaj

    Dežni plašč je neizmerno šik modni kos, ki pri nošenju zahteva dobro mero elegance in določen stil – bodisi britansko protokolarni in monarhičen bodisi pariško boemski in anarhičen, kot pravi pripovedovalec zgodbe »Kdo sem, da bi ti lahko dajal nasvete«, ki pa ne premore ne enega ne drugega.

  • »Manj ko je bil, bolj je bil del tega sveta …«

    Ana Lorger

    Kadar živimo ponavljajoče se rutine vsakdanjega življenja, se nam svet okoli nas zdi banalen, pust in dolgočasen, a kadar o njem in skozenj spregovori literatura, se nam po navadi prikaže v drugačni, bolj zanimivi luči. In tako se vsakdanjik razpira tudi v kratkih zgodbah Marka Golje, ki tematsko zaobjemajo polje družinskega življenja, protagonisti so večinoma moški srednjih let ali celo malo starejši, v ospredje pa pripovedovalec, z nekaj izjemami, postavlja medsebojne odnose v malih, zasebnih življenjih preprostih ljudi.

  • Ta usodni predmet poželenja

    Jasna Lasja

    Slovenski prevod romana Dora in Minotaver: moje življenje s Picassom zaokroža trilogijo o odnosih treh slavnih parov umetnikov oziroma znanstvenikov, v kateri je priznana hrvaška novinarka in ena najuspešnejših ter najbolj prevajanih hrvaških pisateljic Slavenka Drakulić v obliki romansiranih biografij izpisala njihova zasebna življenja.

Izdelava: Pika vejica