Lawrence Schimel in Núria Fortuny Herrero: Spuščanje zmajev

Naj vas ne zavede naslov! V novi slikanici v Španiji živečega ameriškega pisatelja Lawrenca Schimla, ki je po zaslugi Centra za slovensko književnost pravzaprav naš dober znanec – avtor (odličnih) slikanic Cecilija in zmaj, Boš bral knjigo z mano?, Sosedje in prijatelji ter (nekoliko manj navdušujoče) Tak, kot drugi –, sicer res spušča zmaje, a vsebina je vse prej kot lahkotna in igriva. Ne, po vsej verjetnosti je najbolj hardcore vsebina, ki smo jo med slikaniškimi platnicami do zdaj dobili v slovenščini. V njej nas skoraj nepripravljene ujamejo okužba z virusom HIV (okužena je teta malega Drejca), omenjanje nezaščitenih spolnih odnosov, drogiranja in izmenjave igel. Vsekakor izziv za starše, da vse našteto pojasnijo otroku; dobro, pri tem jim seveda pošteno pomaga slikanica – tudi dodatek v obliki Informacij za starše in vzgojitelje na koncu knjige, toda vseeno se zastavi vprašanje, koliko starim otrokom je knjiga pravzaprav namenjena. Seveda se lahko strinjam z ugotovitvijo, da je nevednost največkrat nekaj najslabšega, a hkrati se ne morem otresti vprašanja, kdaj lahko otroci dejansko uspešno sprocesirajo tako zahtevne podatke? Spuščanje zmajev je vsekakor take vrste knjiga, ki je lahko v pomoč predvsem otrokom in odraslim, ki se z obravnavano problematiko že srečujejo v svojem življenju, staršem tistih otrok, ki so tozadevno (še) nevedni, pa utegne predstavljati kar pošten pojasnjevalni zalogaj. Pričujoča knjiga, tako kot večina problemskih slikanic, namreč nujno terja skupno branje otrok in odraslih, kajti po branju ne more in ne sme izostati refleksija. Kot rečeno – med platnicami se spušča zmaje, skupaj z njimi pa tudi demone v obliki nevednosti, strahu in prikrivanja; eno in drugo (kakšnemu) Drejcu in (kakšni) teti seveda prav dobro dene.