Konec dober, vse dobro

Vladimir P. Štefanec, 66,3 m². Ljubljana: Mladinska knjiga, 2014. (Nova slovenska knjiga)

Lara Paukovič

V romanu 66,3 m² spoznamo mlada zaljubljenca, Aleša in Zalo, ki si ne moreta privoščiti lastnega stanovanja, zato živita v najemu, v prostem času pa se sprehajata po Ljubljani in si poznavalsko (oba sta namreč arhitekta) ogledujeta stanovanja, v katerih bi želela živeti … nekega lepega dne, ko bodo njune finančne težave izginile, seveda. Preprosta (in v slovenskem okolju sorazmerno pogosta) osnovna fabula kljub temu odstira lepo število tem, željnih obravnave. Najbolj izrazito je seveda stanovanjsko vprašanje, pa izkoriščanje mladih honorarcev, mogoče pa se je navezati tudi na problematiko partnerskega odnosa, ki mu po selitvi v skupno stanovanje grozi, da bo zapadel v rutino.

Zanimivo je, da se je Štefanec odločil v ospredje postaviti prav slednje. Roman se je še pred izidom najavljal kot »komorno zasnovano besedilo, [ki] ne gradi na velikih dogodkih, ampak na pretanjenem prisluškovanju psihologiji obeh likov in njunemu odnosu.« Brezizhoden položaj (kar se možnosti za lastno stanovanje tiče) dveh diplomiranih arhitektov je torej zgolj tam, prav tako dejstvo, da kljub diplomi oba opravljata priložnostna dela, za katera sta plačana občutno premalo. Zala sicer še ima nekakšno stalno službo, pomaga namreč v arhitekturnem biroju, vendar se mora kot deklica za vse ukvarjati tudi z neprijetnimi opravili, medtem ko zasluge za projekte pobira ekipa glavnih arhitektov, Aleš pa se oklepa sodelovanja z dvema revijama, a nima nikakršnega zagotovila, koliko časa bo to trajalo.

Štefanec o podrejenosti, v kakršno sta mlada prisiljena vsak na svojem delovnem mestu, ne razpravlja. Zalino utrujenost, ko se vrne domov po desetih urah dela, ali Aleševo naprošanje urednice, če sme razširiti koncept svoje rubrike, opisuje objektivno, celo hladno. Vendar mu tega vseeno nima smisla očitati, kajti če roman ne želi biti izrazito problemski, je to treba spoštovati, poleg tega distanciranemu tretjeosebnemu pripovedovalcu spuščanje v sodbe o tem, kaj je na trgu dela in nepremičninskem trgu pravično in kaj ni, najverjetneje sploh ne bi pristajalo. Roman je namreč v veliki meri opisen, pripovedovalec pa tako odmaknjen, da celo v prikazovanju odnosov med likoma, kar naj bi bilo, če se zopet navežemo na Štefanecovo izjavo, gonilo romana, težko zaznamo kakšno globlje čustvo. Čeprav se pripovedovalec več zadržuje pri Alešu in mora potemtakem slediti toku njegovih misli, tudi ko Zale ni zraven, to zopet počne tako objektivno, da nam je vseeno jasno, kaj bi si o tem ali onem njegovem početju mislila Zala – ali kdo drug, ki se zaveda, da Aleš pač ni tak vizionar, za kakršnega se ima. Tovrsten slog, ki ima tudi to kvaliteto, da je izčiščen vseh nepotrebnih elementov, zahteva veliko spretnost, kajti piscu se zna zgoditi, da prične nekje na sredini bolj simpatizirati z enim od obeh likov, Zala in Aleš pa ostaneta prav do konca na popolnoma enakem nivoju. Ima pa tudi svoje slabosti, kajti če likov ne zaznamo kot vsaj malo subjektivnih, se je z njimi težko poistovetiti. Zale in Aleša tako, čeprav je njuna pozicija bržkone znana marsikomu med nami, ne začutimo, z njima v kočljivih trenutkih ne sočustvujemo, proti koncu pa ugotovimo, da nam je pravzaprav vseeno tudi za to, kako se bo njuna situacija iztekla.

Izteče se k sreči tako, da posreduje deus-ex-machina, in to kar dvakrat. Prvič skozi smrt Zaline babice, ki ji zapusti vse svoje prihranke, drugič v obliki relativno poceni stanovanja na Vrtači (delu Ljubljane, ki ga imata junaka najraje od vseh, kako prikladno), ki se naenkrat pojavi na nepremičninskem trgu. A tudi ta precej velika čudeža ne bi bila dovolj za razrešitev težave, če se ne bi ob koncu pojavilo še nekaj manjših, npr. finančna injekcija Aleševe matere, ki jo je nekdanji partner proti vsem pričakovanjem izplačal, in dodatna honorarna služba za Aleša. Eden od naštetih zasukov skoraj povzroči spor med likoma, vendar iz spoštovanja do bralcev ne bom razkrila preveč, naj dodam le, da je v skladu z zgoraj omenjenimi dogodki nekoliko neverjeten tudi razplet romana. Sporočilo, ki ga dobi bralec, ni pravzaprav nič drugega kot to, da se na koncu vse uredi. Slutimo sicer, da bo Aleš od zdaj naprej pripravljen na več kompromisov v odnosu, saj se mora Zali nekako oddolžiti, ni pa nujno, da bo to vplivalo na kvaliteto njune zveze – drobna nesoglasja, ki se med njima pojavljajo tekom romana, namreč rešujeta precej uspešno, že od vsega začetka pa sta se pripravljena tudi žrtvovati drug za drugega, kar je dober temelj za skupno življenje.

Če 66, 3 m² že ne ponudi učinkovite rešitve perečih družbenih vprašanj, torej ne gre zanemariti tega, da nam kot eden redkih v slovenskem literarnem prostoru omogoča vpogled v zvezo, ki deluje. Brez skušnjav, prtljage iz preteklosti, čudaških seksualnih praks, vpeljave usodne ženske/usodnega moškega ali česa podobnega. Presenetljivo običajno, vendar prav zaradi tega presenetljivo osvežujoče.

O avtorju. Lara Paukovič (1993), podiplomska študentka primerjalne književnosti in anglistike. Večino prostega časa žrtvuje za urednikovanje literarne sekcije kulturne platforme Koridor – križišča umetnosti, pisanje za različne medije, obiskovanje in organizacijo literarnih dogodkov ter pisanje lastne proze. Ljudje ji pogosto očitajo, da se ne zna zabavati. Kar je tudi res.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tajkunovo domotožje

    Matej Bogataj

    Bahamski dokument je tako nekakšno nadaljevanje Odvetnika; za oba je značilno, da je v ozadju spletke avtoriteta, ki si jemlje pravico poseganja v karkoli. Ne glede na želje okolice, takšen gospodar upravlja z usodami vseh in obenem, po istem ključu, tudi z najbližjimi.

  • Poljub Rdeči kapici

    Matej Krajnc

    Kravos je dolga leta domala sam, v redki družbi (morda zgolj v družbi Ervina Fritza) stal na »neuvrščenem« polju poetike – ni bil ne tradicionalist, ne del eksistencialistične skupine, ne ludistov in tudi drugih avantgardistov ne.

  • »… stebla besed izgubljajo čitljivost.«

    Diana Pungeršič

    Naslov četrte pesniške zbirke Barbare Pogačnik bralcu ponudi enega od ključev, s katerim odpre vrata v zbirko. Kot je Carrollova Alica v čudežni deželi v temelju literatura igre, humorja, … →