Ko bralec sreča avtorja

Uroš Zupan, Ene in drugi. Ljubljana: LUD Literatura, 2018 (zbirka Novi pristopi)

Martina Potisk

Knjige so kot nepredvidljiva potovanja. Da smo nanje kar najbolje pripravljeni, si moramo najprej priskrbeti primerno prtljago, vsaj takšno, v kateri največ prostora pripada predani, a pozorni hoji po prstih. Le tako spotoma polovimo podobe, ki nas pričakujejo kot obcestni kamni in katerih intonacije se postopoma razgrinjajo in lupijo kot pomaranča. Dokler nas naposled ne presenetijo z lučjo, skrivnostjo in hrano. Kar z drugimi besedami pomeni: s prgiščem spoznanja, v katerem se med seboj prelivajo luč, skrivnost in hrana. Da bi vendarle mogel spet (in spet) dospeti do teh endemičnih dobrin, pa je neustavljivi nagib in s tem osrednji popotni (ali bolje rečeno pisateljski) angažma subjekta iz esejistično-pričevanjske knjige Ene in drugi. Ene in drugi so namreč retrospektivna realizacija avtorjeve namere, da sestavi (ali vsaj »popravi«) spisek svojih najljubših knjig, posebno pesmi iz okvira svetovne poezije. Ne le zato, da svoje knjižne police enkrat za vselej spravi v red, ampak še prej zato, da temeljito premisli in po potrebi spremeni spisek iz Orfejevega speva (1998), antologije svetovne poezije po izboru slovenskih pesnikov. Kajti Zupan s tem svojim spiskom (še bolj pa z njegovim pojasnilom) nekako ne more več najti skupne besede. Pa četudi je omenjena antologija zanj nasploh najpomembnejša knjiga, kar jih je izdala Nova revija. Kaj je torej zdaj (po natanko dvajsetih letih) drugače? Kot kaže, marsikaj. Kar (natančneje rečeno) pomeni vsaj troje: 1. da avtor, kot sam priznava, ni več spužva (goba), ki je voljno posesavala ideje in predstave starejših pesniških kolegov; 2. da avtor, kot nadalje beremo, ni več netrenirani papagaj, ki je voljno ponavljal mnenja in »modrosti« starejših pesniških kolegov ali drugih posvečenih umetnosti; 3. da avtor, ne nazadnje, tudi ni več entuziastičen študent primerjalne književnosti, ki si je svojčas prizadeval ugajati in prikrivati luknje v znanju. Ravno nasprotno, zdaj je zrel in odrasel in ima vse ostalo, kar sodi zraven: izkušnje, znanje, vpogled v tehniko in nepopravljivo profesionalno deformacijo, ki jo sam med drugim prepoznava kot nagnjenost k neprestanemu iskanju pomanjkljivosti in napak v pisanju. A nekatere stvari se nikdar ne spremenijo. K njim spada njegova predanost glasbi in knjigam, posebno poeziji, najbolj pa tistim »komadom«, ki so iz tega ali onega razloga povezane z njim samim, saj s seboj prinašajo preteklost, se pravi spomine. Pa vendar je pišoči mnenja, da ga glasba od vseh vej umetnosti še vedno najmočneje pretrese, saj ga spet in spet napolnjuje z občutenjem izpuljenosti iz časa in prostora, z občutenjem vračanja k obujenim podobam nekega obdobja, kot tudi k obujenim podobam njega samega sebe in drugih ljudi iz tistega obdobja. Morda je ravno zato njegova glasbena pripadnost še vedno ista, njegov najljubši (glasbeni) komad pa še vedno A Whiter Shade of Pale, ki ga izvaja Procul Harum. Ali obstaja kaj takega tudi v njegovem odnosu do knjig in književnosti, se spotoma vpraša. Ali torej tudi v njegovem odnosu do knjig obstaja impulzivni krik »To je moje življenje!«? Odgovora vsekakor ni mogoče potegniti iz prekratkega rokava. Namesto tega do njega potujemo po poti, ki je skrajno vijugasta in za katero dobimo občutek, da se neprizanesljivo ponavlja. To je pot, na kateri najdemo pisane obcestne kamne in s premolki razmejene zapiske neutrudnega popotnika, ki je knjige nekdaj neprestano kupoval in občasno tudi kakšno ukradel. To je nadalje pot, ki je preplavljena s tisočerimi fragmenti, spominskimi prebliski in miselnimi vragolijami, pri izvrševanju katerih se omenjeni popotnik naslanja izključno sam nase, na svoja pojmovanja, prepričanja in občutenja. To je ne nazadnje pot iz knjige Ene in drugi, iz knjige o knjigah, ki krojijo in s tem soustvarjajo popotnikovo (avtorjevo) preteklost, sedanjost in prihodnost. O katerih knjigah je torej govora? Najprej predvsem o avtorjevi navajenosti, da svoje najljubše knjige postavlja v svojo neposredno bližino, kjer jih lahko »nežno uničuje« s podčrtovanjem. Pa o njegovi sposobnosti, da razpozna ne le vonj posameznih pesmi, ki so ga najmočneje pretresle, ampak (mestoma) tudi vonj papirja, na katerem so natisnjene. Pa o enačaju med glasbo in poezijo in o tem, da ima na svojih knjižnih policah (ocenjeno na oko) okoli 3000 knjig. Kar je precej pomenljivo. Kar je približno toliko, kot jih je imel John Ashbery. Kar je verjetno tudi precej pomenljivo. Potlej je govora knjigah kot takih. Tu so »ene in drugi«: pesnice in pesniki, pisateljice in pisatelji, prijateljice in prijatelji, knjige in književniki. Tu je prenovljeni spisek avtorju posebej ljube poezije, ki ga sestavljajo posamezne (izpostavljene) pesmi Williama Carlosa Williamsa, Arthurja Rimbauda, Gottfrieda Benna, Philipa Larkina, Roberta Creeleya, Césarja Valleja, Cesareja Paveseja, Johna Ashberyja, Czesława Miłosza, Wallacea Stevensa, Fernanda Pessoe (alias Alvara de Camposa) in Oscarja Milosza. Tu nadalje ni zgolj poezija, ampak tudi polica z avtorjevimi ljubljenkami, knjigami iz različnih obdobij, ki jih pogosto jemlje v roke in med katerimi najdemo Aleksandrijski kvartet Lawrencea Durrella, Mojstra in Margareto Mihaila Bulgakova, Čarobno goro Thomasa Manna in kopico drugih. Tu ne nazadnje niso zgolj knjige, ampak tudi filmi iz osemdesetih ali starejši. Tu so Andrej Tarkovski, Ingmar Bergman in njune knjige. Tu so tudi San Francisco, Krakov in sentimentalni vrisk »Rad bi bil Poljak!«. In »vélika« Wisłava Szymborska. Kaj pa slovenska književnost? Je na omenjeni polici avtorjevih najljubših knjig tudi kakšna izvirna slovenska knjiga? Brez skrbi. Je. Tam sicer zaman iščemo kak »klasični« slovenski roman, saj »klasično« slovensko romanopisje po njegovem mnenju pač ne premore izrazitejše izpolnjenosti. In poezija? Slovenski pesniki in pesnice izgubljajo, priznava avtor, ki do Prešerna ohranja nepreklicno razdaljo in pasiven odnos. In zakaj? Ker izdajajo posamezne pesniške zbirke. Še najbolj naklonjen je pesniškim (kot tudi »drugorodnim«) izborom. Še bolj pa bi jim bil, če bi jih, kot spotoma namigne, napravil sam. Sploh pa je mnenja, da so za mladega posameznika precej pomembnejše knjige, ki so (seveda po krivem) spregledane, pri čemer jih najrazličnejši učbeniki in njim nadrejeni slovstveni pregledi samovoljno prezirajo. Kaj je torej izstopajoča posebnost teh »belih lis«? Da nagrajujejo z smehom in širijo polje svobode, pojasni avtor. Ene in drugi so torej mogočni svetilnik, ki nas usmerja in popelje od ene knjige k drugi, od enega avtorja k drugemu. Morda zato, da bi se nam (v kolikor se naslonimo na avtorjevo posvetilo njegovima otrokoma) razkril čudež branja. In kaj napraviti, če med branjem omenjene knjige zaman stremimo k občutku, da jemo prečiščeno čarobnost in domišljijo. (Kar sicer avtor razume kot edini merodajni način branja.) Kaj je torej mogoče napraviti, če med branjem omenjene knjige spoznamo, da se naš sopotnik precej bolj kot nad obcestnimi kamni razveseljuje nad »svojo malenkostjo«? Najmanj troje. Lahko neumetniško odmahnemo z roko. Lahko se sklicujemo na Gombrowicza, ki svetuje lahkotnost. Lahko se sklicujemo na avtorja samega, ki nam sporoča, da danes piše predvsem zato, da bi pomiril samega sebe. Lahko pa (po napoleonsko) vse omenjeno postorimo naenkrat. To bo mogoče dovolj. Za danes.

O avtorju. Martina Potisk, literarna kritičarka in recenzentka, doktorska študentka slovenistike.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Telo ni Stradivarijeva violina

    Tanja Petrič

    Monique Schwitter je pozorna in senzibilna opazovalka, ki pa se poskuša čustveno čim bolj izvzeti iz zgodb, zato ne moralizira in ne sodi. Njene zgodbe preveva premišljena hladnost, ki se kaže v skorajda doslednem surovo-lakoničnem tonu, začinjenem s kančkom črnega humorja na meji z absurdom.

  • Zvenenje v glavi

    Jasna Lasja

    Če se roman o Uni tu in tam bere skozi zmehčane metaforične primesi, zaradi katerih se zazdi, kot da je pripoved malo nad tlemi, je Pod pritiskom grobo na tleh ali še nižje.

  • Drobeče se arhitekture človeške notranjosti

    Silvija Žnidar

    Z Loterijo in drugimi zgodbami smo dobili prvi prevod Shirley Jackson v slovenski jezik, kar je zagotovo dobra pridobitev. Ne le za ljubitelje grozljivega in nadnaravnega, temveč za vse, ki želijo skozi eksplozije in razkroje človeške psihe uzreti temeljno nestabilnost in tesnobnost sodobnega sveta.