Kalvarija povzpetništva

Neža Zajc, Ime gore. Ljubljana: KUD Logos, 2015.

Domen Slovinič

Vsake toliko se zgodi, da te kot literarnega kritika in bralca poezije neka izdaja popolnoma preseneti – v pozitivnem smislu sicer redkeje kot v negativnem, a vseeno je faktor presenečenja v poplavi raznoraznih izdaj, ki silijo k dolgočasni povprečnosti, vendarle nenadomestljiv, saj se človek naenkrat zave, kaj vse se lahko pod oznako pesniške zbirke sploh izda. Ime gore Neže Zajc je prav gotovo primer »pesniške zbirke«, ki že na ravni obsega (skoraj 400 strani) naravnost kliče po javni potrditvi, a se ravno zaradi lastnih epskih podvigov sesuje sama vase.

Naj najprej omenim  par instanc, ki nam jih Zajčeva »skromno« razkrije v obsežni spremni besedi k zbirki. Ime gore ni zgolj pesniška zbirka, ampak predstavlja samozvani avtoričin opus pesmi in pesnitev, ki jih je pisala med letoma 2005 in 2014. Zajčeva nam v formi dnevniškega zapisa zaupa marsikaj osebnega, med drugim kdaj in kje je te pesmi pisala, v katerih težkih življenskih okoliščinah, proti koncu lastno poezijo celo analizira namesto nas in jo vključi v red »presežne poezije«, hkrati pa ne pozabi omeniti, da zgodovina morda na takšno poezijo še ni pripravljena, ampak »to priča o nereflektiranosti časa in ne pove ničesar o naravi same poezije.« Odlično. Idejna srčika takšnih pompoznih nazorov tiči v krščanstvu in vsesplošno prezentni metafiziki, ki sega tam gori v težko dojemljive višave, saj je bralcu že ob branju spremne besede takoj jasno, za kakšno vrsto pisanja tu gre – za pobožno, religiozno, biblijsko. Avtorica zapiše, da je njena poezija za »zanamce – redke izjeme, ki se bodo znale in drznile soočiti z mojimi pesmimi«,  da ostaja kot »zapisano izročilo nekega krika, lastnega tako čutečemu človeku kot – Bogočloveku,« lastna trdna prepričanja (na teološki ravni) glede svojega ustvarjalnega procesa pa med drugim tudi ponazori s takšnimi slikovitimi stavki: »dnevih spomina na svetnike in mučence ali posvečence, ki mi, čeprav preminuli, tudi govorijo, kako pesniti.« Bralca torej nagovarja k temu, da je ta poezija izjemna in da jo bodo razumeli le redki (ideološko pravilno naravnani) izbranci, kar je res vrhunska popotnica za branje. Gre za popolno degradacijo in vzvišeno pozicijo, ki v bistvu sporoča, da je avtorica (sicer raziskovalka na inštitutu za novejšo zgodovino na SAZU) nad bralcem samim, saj z lastnimi kriteriji določa, kdo naj bi bil takšne poezije sploh vreden. Čeprav na nekaterih točkah zavrže lastno avtobiografsko »vpletenost«, je jasno, da je način, kako se loti obravnavanja poezije, skrajno oseben. 

Kakšna je torej ta presežna poezija? Zbirka se deli na dva dela – Mrtvice, ki jih sestavljajo »pesmi in krajše pesnitve« v obliki ciklov in pa Ime gore, ki vsebuje skupaj dvanajst daljših pesnitev. Podrobna raziskovalna analiza bi pokazala vzporednice s starimi judovsko-krščanskimi zapisi, v slogu in formi, ki jo krasi tako svoboden verz kot razni paralelizmi, vzneseno dikcijo ter pravi revival biblijske ikonografije, vendar je že sam format takšnega opusa preprosto preveč enostranski in suhoparen, saj gre v osnovi za eno in isto preigravanje principa gospoda Boga, svete trojice, device Marije, Jezusa, mučenikov, smrti in trpečega, krivega, grešnega pesniškega subjekta, ki čaka na milost ter dokončno odrešitev. Pesniška dikcija je temu primerno vznesena in ekstatična, hkrati pa proti koncu knjige vedno bolj konfuzna, ker sloni na dogmatični enoznačnosti, ki ne omogoča nikakršnega odstopanja od vnaprej določene diskurzivne prakse. Že sami naslovi ciklov (Mrzlice, Bela kri, Slepa pot, Skupna truga, Dostojanstvo pekla …) in posameznih pesmi (Nauk, Ves čas Bog, Prosim, Vita dolorosa, Krivda, Zla nemoč …) so dokaj zgovorni pokazatelj te zaprtosti; za primer naj zadoščata dva citata (iz pesmi Brez ljudi in Predprag): »obraz temačnih nebes si / mislil drugo / kitico kot mislijo / sinovi druge nove / nedeljepojozemljepobožno / sijanje čudes divjih / od sonca nevidnega /molčanje le še bolj / lačno samote Resničnega,« ali »Saj moleduješ / Njega opisljivega / n besa obsegajočega / ter neizmerno nebo / staknjenje končno / besed in kože«. Na takšen način ostaja Zajčeva zvesta interpretka in hkrati talka lastne indoktrinacije, saj njena poezije ne deluje avtentično, ampak je prej neke vrste imitacija. 

Glavni problem takšne poezije – poleg obsega, ki je več kot pretiran – je, da se bere kot osebni molitvenik, ne pa kot celovita pesniška zbirka. Zajčeva se tega zaveda, saj se drugače ne bi toliko trudila z razlago lastne ustvarjalnosti. Takšna poezija ne more biti presežna, saj v svojem bistvu (ko faktor presenečenja popusti) ni nič posebnega, in če bi vsak samooklicani ustvarjalec dobil možnost izdaje desetletnih intimnih zapiskov, ki naravnost vpijejo po pozornosti, bi verjetno imeli veliko podobnih poskusov samoafirmacije. Če držijo zapisi založnika o avtorici, je tale bukva zgolj desetina njenega opusa. Ki ga očitno hrani za neke »boljše« čase, ko bo zgodovina nanj pripravljena. Če seveda verjamete.

O avtorju. Rojen v Šempetru pri Gorici (1985), večni študent primerjalne književnosti, zadržani eksperimentalni glasbenik, ki ima vsaj sedem posnetih home-made albumov  pod psevdonimom Akami, a še vedno nima benda, analogni priložnostni fotograf z napakami, antifašist in hranitelj brezdomskih mačk.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Gorazd Kocijančič pravi:

    Kdo je tu povzpetnik?

    Zanimiva poezija je vedno kontroverzna. Zato ni čudno, da nenavadna zbirka Neže Zajc Ime gore – zbirka, ki obsega pesniško gradivo vsaj petih običajnih pesniških knjig – zbuja nasprotujoče si odzive, od obsežnega panegirika (Ime gore Neže Zajc ali dekalog za sodobno slovensko poezijo, dostopno na medmrežju, https://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=1&ved=0ahUKEwi2oKytx-3JAhVBzxoKHe5UBUQQFggcMAA&url=http%3A%2F%2Fkud-logos.si%2F2015%2Fime-gore%2F&usg=AFQjCNGwW-JyZF2tmJuwTUyKXhT0TlU4tw&sig2=nfomQG0RBgInZlKQrLPdww&bvm=bv.110151844,d.d2s) do agresivnega sesuvanja v kritiki Domena Sloviniča, ki jo je pod naslovom Kalvarija povzpetništva objavil v prejšnji številki Literature. Kot urednika zbirke me pravzaprav ne zanima, v kakšno smer gre kritiško vrednotenje te nedvomno čudne in hermetične poezije, sem pa občutljiv na način in raven kritiške argumentacije. Ta je v omenjenem zapisu na tako nizki ravni, da zahteva vsaj kratek odziv. Pustimo ob strani nesramne kvalifikacije, recimo »samozvani avtoričin opus« (opus je pač opus, samozvanec je le tisti, ki trdi, da ima opus, a ga nima – recimo Domen Slovinič v svoji samopredstavitvi na spletni strani Literature). Problem je osnovni – in v bistvu edini, čeprav očitno zelo pekleči – kritikov pomislek: »bralcu je že ob branju spremne besede takoj jasno, za kakšno vrsto pisanja tu gre – za pobožno, religiozno, biblijsko.« To seveda avtomatično pomeni, da gre za nekaj že videnega, prežvečenega in praznega: »podrobna raziskovalna analiza bi pokazala vzporednice s starimi judovsko-krščanskimi zapisi, v slogu in formi, ki jo krasi tako svoboden verz kot razni paralelizmi, vzneseno dikcijo ter pravi revival biblijske ikonografije … »pesniška dikcija … sloni na dogmatični enoznačnosti, ki ne omogoča nikakršnega odstopanja od vnaprej določene diskurzivne prakse.«.

    Glej ga zlomka. Sam sem mislil, da nekaj malega poznam zgodovino religioznega pesništva od Psalmov do Rilkeja, od grške in latinske himnodije do Claudela, in se mi je prav zato zdelo, da je poezija Neže Zajc v svojem tisočletnem žanru sveža in izvirna, tako na tematski kot metaforični in jezikotvorni ravni, ki sega vse do staroslovanske potujitve slovenske sintakse – a očitno učeni Domen Slovinič dosti bolje od mene pozna zgodovino zahodne poezije. Zato ga vljudno prosim, da svojo trditev o »vzporednicah … v slogu in formi« ter »revivalu biblijske ikonografije«, dokumentira z 10 primeri, v katerih naj bo očitna neinovativna intertekstualnost zbirke Neže Zajc. Pri knjigi, ki je dolga 400 strani in pri veliki erudiciji kritika to gotovo ni težka niti zamudna naloga.

    V nasprotnem primeru pa ga še vljudneje predlagam, da napiše javno opravičilo, recimo: »Jaz, Domen Slovinič, ideološko nestrpni pisun in povzpetniški blefer, se iz srca opravičujem Neži Zajc in bralstvu Literature …«

  • SKFSN pravi:

    Pomislim pri sebi: “Bog se usmili zamaknjenega, versko blaznega pesništva!” Res je, kaj vse hudega smo od razsvetljenstva dalje naredili duhovni komponenti krščanstva! Nanašam se na nek intervju Gornjega razbesnjenega božjega komentatorja, v katerem objokuje izgubo krščanske hegemonije (kot da je gospodovi možje niso dobili stoterokrat povrnjene) nad znanostjo in čistim pesništvom (“Antikatolicizem je slovenska varianta antisemitizma” – kako resnično! Ubogi ti, ki jih (ne) obtožujejo finančnih špekulacij, kolaboracij s (historičnim) fašizmom, spolnih in moralnih zločinov (ne nazadnje zoper zavest mladine, ki jo indoktrinirajo v sovraštvu do drugače mislečih, ki jih mučijo s pogubnimi predstavami o krivdi, o tihem trpljenju pod tiranijo patriarhata, ki jih mučijo z obtožbo Darwinove znanosti in uporabe razuma itd. Uboga manjšina, ki tepta pravice istospolno usmerjenih, ki s post-inkvizicijskim bičem udriha po emancipatoričnem projektu socializma. Uboga manjšina, ki je tako močna verska organizacija, da so ji davki oproščeni. Uboga manjšina, ki se pretvarja, da ni politična večina, čudovito pobratena s kapitalom (preberite si, velecenjeni gospod, avtoriteta, politični program NSi – stranke manjšine, ki je bila pred nedavnim v koaliciji – ki je do obisti sprevrženo neoliberalen. Ta “ne-ideologija”, kajne, pa zagotavlja pogoje, v katerih bo “raja” trpela, da bo lahko v nebesih prva in poplačana”. Producira pogoje, v katerih bo “raja” tako revna (kot je to v času dolgostoletne krščanske enosti z državo zagotavljala uboga napadana rkc), da se ne bo mogla dvigniti kvišku in napredku z znanjem, z branjem, izobraževanjem, ampak zgolj s slepim poslušanjem svetega Očeta. Sola fide? Uboga manjšina, ki v drhalskem žargonu svojih (“ideološko ne-nestrpnih”, kajne, spoštovani gospod?) medijev manipulira, laže, sovražno govori, poziva k nestrpnosti do beguncev, žensk, feminist in feministov, intelektualcev, partizanskih žrtev za svobodo in obstoj tega malovrednega šentflorjanskega “Naroda”, homoseksualcev, samskih, ljudi na sploh in edine zares vzvišene in hkrati prizemljene ideje emancipacije vseh. V realnem času in prostoru.

    Nasmejala sem se, oprostite, cenjeni gospod – me boste napadli ad hominem, kot ste to nevredno dejanje zagrešili dobremu kritiku slabe pesniške zbirke, ki ste jo spustili skozi šivankino sito, da je u p r a v i č e n o uzrla luč dneva? – ko sem prebrala vaše besede v vašem velecenjenem članku na mestu, kjer poudarjate podobnosti med historično in vsebinsko k a o identičnima družbenima pojavoma “antikatolicizem = antisemitizem” (oh, zares preštevilne, le kako smo jih lahko do vaših odrešilnih analogij spregledovali?! Klanjamo se vam, prezvišeni gospod. Iz globočin, seveda): “Neizobražen človek, ki spremlja le medijsko gonjo – in taka je žal večina – si lahko upravičeno misli, da je Cerkev združba pedofilov (v antisemitizmu je značilen mit o obrednem žrtvovanju »naših« otrok)”
    Gospod duhovni intelektualec, verjetno niste utegnili spremljati sovražne propagande vašega rkc tabora v nedavno minulem času referenduma o izenačenju nekaterih pravic vseh družin, ne le vaših, ozko zamejenih, pospravljenih na varno in toplo, v ognjišče ljubečega tradicionalnega (obilen, preobilen tepež žene in otrok je tradicionalna v r l i n a Slovencev) d o m a, no, žene se lahko malo pogrejejo le za šporhetom (ah, ta sveta, od boga požegnana čudovita, ne tako Nova (NSi), tradicija! Bogu hvala zanjo in za vse rimokatoliške a k t i v i s t e, ki se borijo proti civilizacijskemu napredku in se igrajo svetorimsko inkvizicijo, ki pa je še ne obvladajo tako dobro kot vzvišeni njihovi sveti očetje!)? Potem verjetno ne bi vedeli, kako nadvse često je bila uporabljena sveta sintagma “naši otroci” in zakaj ta stavek lahko beremo v zares precej hudomušni luči – potem, ko je škorenj truda vaše “manjšine” ponovno poteptal (pravice) toliko ljudi?

    Glede nečesa, razžaljeni Gospod, pa se povsem strinjam z vami. Kritik je v majceni točki res malo grešil … Pesniška zbirka sveža resda ni, ampak da pa ni izviren njen pesniški jezik? Kakor kritik sem tudi sama – ženska sem, Gospod, vem, da je greh; oprostite mi, ponižno vas prosim, oprostite, da sem prijela za računalniško pero, vem – če bi bila vaša hegemonija popolna, ne bi utegnila pretrgati verige, ki me zaradi vaše skorajšnje hegemonije, tj. hegemonije cerkve-kapitala, vaše “manjšine”, še vedno v precejšnji meri duši v skrbi za sveto družino, ki živi na račun moje žrtve in stoterih drugih … – trpela (verjetno bi bil to tudi namen duhovnega pisanja?) med svetniško-samostansko predolgim tekstom, trpela sem (to je moja naloga, kajne? Tako kot pri islamskih skrajnežih? Ampak katoliški skrajneži pa niso skrajni? Ali kako?) med ohlapnim njenim s l o g o m, med enosmernostjo njenih molitev, med bolehnim tonom njene psihe (ubogi na duhu so pravi kristjani? Prosim, poučite me!) Trpela sem, Gospod, ker gospa, katere ugled v njenem imenu (po očetovsko) vi varujete na tem mestu, piše razvlečene (za okus tega trpljenja se trudim nekolikanj podobno pisati tudi sama – sveto trpljenje ali potrpljenje) cikle nekvalitetne poezije. Ampak, strinjam se in se vam klanjam, Gospod, neizvirna pa gospa Pesnica res ni: rada ima pisanje besed brez presledkov (podučite me v vaši pravičniški sveti maniri, če se motim, če me spomin vara, če sem oktobra res brala njene visoke stvaritve, ki jih bo šele literarno-Teološka Historia pravilno sodila, torej uvrstila na piedestal pesniške svete o d l i č n o s t i, a od tedaj sem se trudila pozabiti na trpljenje moje dolge noči, prebedeče v nezamaknjenem branju neustrezne bralke materialistke, torej na podrobnosti vzroka moje boli v sveti pesniški govorici Pesnice …) in kritik, ki ste ga gentlemansko označili za povzpetniškega pisuna in bleferja (in o, joj, da ga ne boste očrnili pri oblasteh – zastopnikih kapitalskih in davka oproščenih “manjšin”! – za “ideološko nestrpnega”! Bojim se, gospod, za njegovo nadaljnje delo in življenje v časih, ko vi ne vplivate več na politiko, ko nimate več cenzorjev kot v starih svetih časih pred nastopom grdih komunistov-sovjetov-židov … (Vidite – tako so kolaboranti svete rkc, fašisti, označevali borce za svobodo – lahko vesoljnemu temu občestvu naštejete deset primerov, ko se je rkc v tistem zgodovinsko-konstitutivnem času distancirala od antisemitizma? Na videz nepomembna, vsekakor pa ponižna prošnja, morebiti pa bi le bila umestna, saj se postavljate v kontekst izobčenih, kakor so bili nekoč Judje, in antisemitizem torej zavračate … ) je izpostavil eno izmed teh odličnih sestavljenih besed (tehnika: “Piši, Janezek, več besed kakor razmaka. To bo inovativno. Sveže, celo!”):

    (citiram, nikakor si ne lastim nikakršne intelektualne lastnine, požegnane od samega Bogočloveka Jezuščka!:)

    “nedeljepojozemljepobožno”

    in dodajam: “Inovativna pesniška govorica, drži kot pribito – če ne na tem nevrednem, pa na onem, vrednem svetu, kjer Pesnike cenijo, pesnice resda malo manj … ”

    in za konec tele ne-križarske vojne vam, neznana in nenaklonjena, prišepnem na duhovno uho (materialnega verjetno ne želite uporabljati, pa brez cinizma mišljeno, gospod): vaš bombastični sklep bi morebiti lahko rahlo omilili; saj veste, lahko bi ga kdo (vsi) razumel kot, že omenjeni, ad hominem. To bi pa lahko bila ena izmed zmot argumentiranja. Tako kot je ena izmed takšnih tudi imenovana “zmota sklicevanja na (lastno) avtoriteto (prevod: “Pozivam vas, da navedete toliko primerov vašega argumenta, kakor je božjih zapovedi na nebesu. Če jaz tega ne vidim tako, pa sem na tem področju resnično prvi …”)

    Prav je in spodobi se (ali pač?), dragi gospod in moderator v odsotnosti (analogija se že ustvarja v teh majhnih ženskih možganih), da v dolini šentflorjanski prebivalci kritike ne marajo prav dobro. In radi napadejo, tako kot to znajo, osebno in malenkost … pritlehno (kdo je materialist? Sem to samo jaz? Ne.). Ampak vaša t. i. manjšina je seveda odprta za dialog (?), prav tako so liberalci odprti za dialog s tistim, ki skuša zatreti pravico drugega do dialoga. Komunisti pa smo mnenja, da težko govorimo drug z drugim, ko pa so med nami jezovi stoletij. Komunikacijski šum, gola tehnična ovira, če nič drugega. Moderator molči po vaši žalitvi. Morebiti je mnenja, da se svetih verskih čustev ne sme razžaliti (saj so sveta, ampak k a o ne od tega) (medtem ko le-ta z vsemi silami udrihó čez čustva in dobrobit vseh slovenskih posvetnih družin) in je tako seveda v zmoti.

    Morebiti pa je tudi on mnenja, da se dialog med pristaniškim delavcem in Sokratom pač ne more zares zgoditi. Pri tem bi delavec seveda ne bil vi bi, vzvišeni Gospod, verujem, da se ne bi spustili tako nizko, do pristanišča.

    Upam, da se napadeni kritik ne bo ponižal na raven dialoga z verskimi čustvi in njih zagovorniki. Še bolj i s k r e n o upam, da se napadeni kritik ne bo opravičeval pobožnikom, ker bojda velja verska svoboda, mogoče celo svoboda govora (vprašajte po tem gospoda Plemenitega, ki vabi pravo in v Resnici ogroženo manjšino na ples s svojim strelnim orožjem). Vsekakor pa se napadeni kritik, upam, ne bo opravičeval iz dna srca, ker je dobrega srca lahko le tisti, kdor je (prej ali hkrati) dobrega razuma (žal pa ne drži vselej tudi obratno). Srce postavlja v sredino vaša sola fide. Živeti v srednjem veku pa je resnično bilo prijetno. Za vašo manjšino. Razumljivo torej, da z napadom na tistega, ki si upa dvigniti upor razuma zoper ideološko sprevrženo in po vrhu vsega še slabo (a o d l i č n o) pesništvo, kličete po vrnitvi. Dolce illo tempore evropske enotne misli (a “nečiste poezije” – kako pa gre to skupaj? Saj vaša konfesionalna poezija bojda ni materialistična?) in hegemonije duha odpustkov in očiščujočega ognja nad grešnim telesom znanstvenika in sužnje!

    Amen.
    Ozmerjajte, Oče, a prosim, ne s Povzpetnico. Tega ne bi prenesla.

  • SKFSN pravi:

    Post scriptum:

    “Domena Sloviniča …”, ste zapisali, Gospod?

    “Domine, quo vadis?”
    “Dom?”

    Verjetno v ‘zaumu’ pisca (ne pisuna!) niso bile podirajoče domine njegovega komentarja.

    Hudomušno se poslavljam.

  • Gorazd Kocijančič pravi:

    Trajalo je dolgo, a 10 primerov še vedno ne vidim. Namesto tega je – vmes prikupno samokastrirani – kritik spisal antikatoliški pamfletič. Kar bi bilo lahko čisto zanimivo, če se ne bi pogovarjala o zbirki ruske pravoslavke (mislim sicer, da kritik ne razume razlike, zato le namig: večina pravoslavcev je vsaj toliko protikatoliških, kot je on sam). Ampak saj mi ni šlo za to, da bi dokazal njegovo nevednost, ki je tako ali tako očitna vsakomur. Namen moje kratke intervencije je bil natanko to, kar sem dobil: da se iz te uboge dušice izcedi čim gostejši gnoj ideoloških predpostavk in se postavi lepo vsem na ogled. Da ne bi kdo slučajno mislil, da se tu dogaja literarna kritika, ko pa gre le za najprimitivnejši kulturni boj. QED.

  • SKFSN pravi:

    Komentatorka “Smrt klerofašizmu – svoboda narodu!” sem jaz, Anti Klerofašistka, po d o m u iz Ljubljane, ne napadeni kritik D. Slovinič, Domine. Mnenja sem, da vaša cerkev, združena z bratsko kapitalsko manjšino, (ponovno) postaja človeštvu nevarna. Da je treba boj ponovno biti iz ilegale. Kritik pa se je oglasil z imenom in priimkom v kritiki, v kateri je o pesniški zbirki pravzaprav povedal dovolj in se po mojem neosebnem mnenju na kalvarijski nivo, kot ste ga zastavili, ne rabi (ponovno) spustiti. Na ogled se je lepo postavil Vaš ideološki gnoj, ne kritikov in ne moj. Kritik – po njegovih zapisih sodeč – ni samokastrirani, niti prikupno samokastrirani. Morebiti bi povedala oznaka več o kom drugem? Ne zamerite, morda o tistem, ki jo je izrekel? Vsekakor priča o intelektualnem dometu avtoritete. Veseli pa me, da ste prepoznali antikatoliško naravnanost v mojem pamfletiču. Po napadu na kritikovo razgledanost (in ker vehementno in preuranjeno sklepate, da sem jaz on, ki je, napadate tudi mojo poučenost v zemeljskih zadevah) dobro dene, da nasprotnik vsaj nekaj pravilno interpretira.

    Nisem Domen Slovinič, a po drugi strani: Vsi smo Domen Slovinič.
    In prihaja čas, ko bomo vsi bili kulturni boj z vašo organizacijo moralne majhnosti, pardon, manjšine.
    Najprimitivnejši “kulturni” boj pa se resda enostransko že odvija. Ponovno je vstal pred dobrimi dvajsetimi leti, resnično resnično povem vam, ta je najprimitivnejši. Ta, ki govori o ubogi dušici in o gnoju ideoloških predpostavk.

    Tak je, cenjeni gospod, vaš majhen, pardon, manjšinski domet.
    Ne zamerite, ničesar niste dokazali. Vedno zaključujete svoje argumente tako prenagljeno? Mogoče ste iskali besedo, ki bi bila primernejša, a se je niste utegnili domisliti? Beseda, ki ste jo iskali, bi najverjetneje lahko bila amen.

    Jaz nisem, ki sem. Jaz sem vsi, ki še bodo bili vse ostrejši kulturni boj z vami.

  • Ecrasez-l-Infame pravi:

    “Glej ga zlomka.” Sam bi pomislil, da je besedna zveza “staroslovanska potujitev slovenske sintakse” čisti nonsens. Zdaj pa mi ugleden “katoliški intelektualec” (pač oksimoron) zbuja dvom – kdaj in kateri stari Slovani so pa potujili (katero) slovensko sintakso? Sintagma je precej samostoječa zato je težko reči, ali gre za kriptovenetološke izsledke ali nemara za kako novo ugotovitev “velike erudicije” – seveda pobožnjaške. No, od gromovnika Kocijančičevega kova, ki mirno odreja, kdo naj piše kritike in kdo molči (čeravno je napuh v krščanskih pravljicah kaj problematična in zavratna zadeva), pričakujem, da bo to pojasnil. Pa še vsaj to, kaj v tej metaforični remek-sintagmi počne pojem potujitve. Ga je Brecht torej tajinstveno ukradel starim Slovanom, ki so nekoč v zgodovini manifestirali nekakšno ontološko diferenco do vsega slovenskega? Ali gre vendarle samo za naphano, blefersko razpravljalčevo referenco na “služenje vernemu jeziku s slovansko osnovo”, ki se, kakor se je izrazila pesnica, “zgolj neprizanesljivo ostri”? Licentia poetica? Ali kar licentia intellectualis? Če naj nekoliko razpihnemo to terminološko meglo v argumentiranju, še vedno ostane temeljno vprašanje Kocijančiču, kaj je na poetični rabi tisoč let starih figur “svežega” in “izvirnega” (drugo je namreč, naj ga spomnim, utemeljeval s prvim).

    V kolikor se temu izmakne (resnici na ljubo pa tudi sicer), se lahko avtor (ki je, za tistega, ki zna brati, pred časom vehementno izjavil, da je slovenska verzija fašizma antifašizem) mirno pofočka pod isti “pekleči” in “ideološki” kulturni boj, nad katerega se sicer dviga kakor Davidov stolp s tisoč ščiti. In to seveda na napačni strani.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Utrip srca se začne, ko pesem neha

    Zarja Vršič

    Z izborom pesmi Plavam, ko me gledaš smo lansko leto dobili prvi prevod srbskega velikana Dragana Jovanovića Danilova, ki v domovini velja za enega najpomembnejših sodobnih pesnikov pa tudi nekakšnega »ljubljenca naroda«.

  • Kako dolgo traja poezija enega dne?

    Veronika Šoster

    Miljana Cunta, ki je pred štirimi leti navdušila s tenkočutnim pesniškim prvencem Za pol neba (ta je bil nominiran tudi za Veronikino in Jenkovo nagrado), … →

  • Moj ali tvoj Kosovel?

    Gabriela Babnik

    Po razpravi, ki se je odvila v Trubarjevi hiši literature z naslovom Srečko Kosovel – čudež brez totala, bi bilo najbolj smiselno iti na kavo. … →