Kaj je resnično nedokončano?

Brane Mozetič, Nedokončane skice neke revolucije. Ljubljana: Škuc, 2013. (Lambda)

David Bandelj

Štirinajsta zbirka Braneta Mozetiča, ki nosi naslov Nedokončane skice neke revolucije, s svojo pojavnostjo vzbuja zanimiv občutek pretočne poezije, ki se premika med javnim in zasebnim in nikdar ne pristane ne na enem ne na drugem bregu. V štirinštiridesetih pesmih, brez naslova, ki bi jih lahko poimenovali – kakor to dela Andrej Zavrl na hrbtni strani knjige – pesmi v prozi, razumemo zgodbo, ki nima ne začetka ne konca, ampak je izsek iz dnevniške vsakdanjosti subjekta, ki se odloči, da se bo historično spopadel s kronologijo »poskusov revolucije«.

Zbirka se začne s politično močno konotirano pesmijo, ki spregovori o deziluziji in zavedanju, da je vodstveni državni aparat na take in drugačne načine zlorabil državljane: »ko sem bil majhen, so nas vodili z zastavicami / mahat predsedniku […] sedaj nas vodijo na volitve. da bi izgledalo pošteno […] gledam / skozi okno, na ljudi, ki počasi doumevajo, da so / bili naplahtani, a ne razumejo, kako se je to lahko / zgodilo. leta in leta je teklo«. Pozicija pripovedovanja je s tem postavljena in bralec se sooči s kolektivno zavestjo, da so revolucije potrebne, toda apriorno obsojene na propad. Revolucija, o kateri piše v naslovu, pa je v čudni številčni diskrepanci z zbirko, saj se nam v teku branja ne prikaže kot ena, ampak jih je več. Ali pač: gre samo za eno revolucijo, ki ima več obrazov.

Pesmi nas tako navajajo k temu, da bi skušali z branjem razumeti dvoje: 1) načelno izgubljenost družbeno-politične situacije v državi (in kako temu oporekati?) in 2) načelno nezmožnost popravljanja stanja ali neoperabilnost slovenske družbene zavesti. Pesniški jaz nas s tem pesem za pesmijo dobesedno olupi vseh iluzij in pripelje skozi veliki napetostni crescendo do vrhunca, ki je v zadnji pesmi izražen skozi soočenje s smrtjo-končnostjo-minljivostjo: »ti pa boš podoba smrti, ki se / ne meni za nas. stiskam se k mladi koži, k nežnim / ustnicam, hočem čutiti bolečino, da bi pregnal / tvojo veliko glavo, ki se mi čudno smeji, ki me / navdaja z grozo.«

Vse revolucije, ki jih subjekt doživi, živi in preživi, so samo poskusi, ki ne najdejo rodovitnih tal, da bi se prijeli in zacveteli. Tako gremo iz datuma v datum (nekatere pesmi so kronološko zelo natančno opredeljene) skozi etape neuspele revolucije. Mozetič spregovori o zgodovini javnosti skozi zgodovino zasebnosti. Jezik je temeljno in presenetljivo pripoveden in faktogfaski, vanj se vrinjajo spoznanja, verzi ali sentence, ki posamezno pesem izkoreninijo iz realnosti, ki jo opisuje in jo postavljajo v bralčevo zavest, da bi ga premaknile iz mrtve točke. »Skice« revolucije tako postanejo revolucionarne same po sebi. Zanimivo pa je, da se opisana revolucija dogaja na vseh plasteh družbenega tkiva. Kronologija pelje politiko tranzverzalno mimo osebnih destrukcij subjekta. Od glasbene, osebne, literarne in spolne. Iz tega vidika je najbolj močna pesem dva meseca po mojem rojstvu je zadnjič ki v avtobiografskem slogu sežeto pripoveduje o prepletanju zasebnega in javnega ter dobrih trideset let revolucionarnih poskusov poveže v sklenjeno celoto. Pesmi pa ne beremo kot dokonč(a)nega obračuna s preteklostjo, temveč kot vmesno postajo, kjer se lirski subjekt končno razgali in pokaže na frustracijo, ki jo revolucije doživijo ob vsakem neuspehu (sploh pa – ali lahko kakšno revolucijo označimo za ›uspešno‹?).

Ob ugotovitvah kot »v razredu sem najmanjši in / zaljubljam se v sošolce, pišem pesmi o njih. vsem / postane jasno, da sem pač čudak« ali »1980 umre tito in jeseni moj stari oče, ki je bil / edini moški mojega otroštva. jaz objavljam pesmi, / prevajam, študiram, prevažam otroka, dolge ure z / ženo premlevava svet, družbo politiko – in bi vse spremenila,« in »ko prevajam dnevnik lopova, mi / dokončno zakon razpade, jaz pa postanem gejevski aktivist«, je spoznanje »leta 90 sem zbegan, čeprav po odloku svetovne zdravniške organizacije ne več duševni bolnik« bolj ironično kot ne in samo odpira nova vprašanja, ki jih potem v naslednjih pesmih subjekt skuša razreševati. V zvezi z gejevstvom, revolucijo, ki je posebna, spolna in pri Mozetiču tudi družbena, je slednje postavljeno v relacijo z najširšo paleto človekove celovitosti: »kar pomnim pišem o sebi, pišem / svojo zgodbo. trideset let govorim o diskriminiraciji, / vse svoje življenje žrtvujem samo za to, da bi bilo meni in vsem nam gejem laže, družino žrtvujem, / ljubimca in življenje v tujini, kariero dvornega pesnika, nosilca priznanj in nagrad, vse, ta kurac / pa me sprašuje, kaj je treba poudarjati!«

Frustracija ob neuspeli revoluciji postane tako neskončna zgodba, ki jo vsi revolucionarji predobro poznajo. Tudi zaradi tega je čas dnevniške opredeljenosti Mozetičevih pesmi interkalaren, kar pomeni, da se subjekt stalno vrača v preteklost in jo opisuje kot bi bila sedanjost. To početje je sicer mučno, pravzaprav pa je natanko to občutje, ki veje iz posameznih pesmi, hkrati tudi najmočnejše gonilo zbirke: »kako se umikamo v spomine, kako nam vse okoli / nas postaja tuje in odveč«. To spoznanje se sproti rojeva in premaga subjekt, ki bi rad spremenil svet (»težko je spreminjanje sveta. če že ne nemogoče«) in ga naredi za razočaranega opazovalca možnosti, da bi svet-družba-človek ubral pot, ki bi ga pripeljala do tega, da bi mu bilo laže. Toda silnice sveta so močnejše in ustvarjajo konflikt, ki ga Mozetič brez patosa in brez odvečnih besed upesnjuje v vsej njegovi pojavnosti, ki za revolucionarja (tako se kaže govorec sleherne pesmi) predstavlja propad per excellentiam. Pesmi namreč nočejo biti ne pedagoške niti izpovedne, temveč skice, ki počasi sestavljajo mozaik spominov o nekem boju. Ob tem se rojeva tudi vprašanje slehernega bralca, ali gre tukaj za refleksijo o preteklosti, na katero pesnik v zrelih letih gleda drugače, z izkušnjo in pripovedjo, ne pa le za deziluzijo.

Kakorkoli hočemo že gledati na Mozetičevo zbirko, ji je avtor dal naslov, ki bi ga lahko intepretirali tudi drugače, ne le kot Nedokončane skice neke revolucije ampak lahko kot Skice neke nedokončane revolucije, saj je po koncu prebiranja zbirke, s klimaksom v minljivosti, ki prežene in pokoplje vse upe, skrit namig, ki ga morda sam pesnik ni želel dati, a ga bo morda lahko dojel še kdo od bralcev. Poleg tega, da je v stalnem ponavljanju revolucij, ki se nikogar ne dotaknejo, beg v preteklost možnost obnavljanja (»in ko vse to ponovim, me kazalec / premakne za trideset let naprej, ko ne razmišljam / več o prihodnosti, pač pa samo o preteklosti, spet / se vračam domov, čakajo me drugi ljudje, druga / država in druga vojska«), vzbuja tudi razmislek, da se smisel skriva v stalnem in konstantnem delovanju-boju-uporu, ki se – kljub temu, da ga minljivost-smrt izniči – vrača iz generacije v generacijo in daje možnost, da revolucija ostane nedokončana. A tudi, da nedokončane skice lahko kdaj kdo drug spremeni v dokonč(a)ne slike.

O avtorju. David Bandelj je doma iz Gorice. Tiste, ki ni Nova. Je doktoriral iz literarnih ved, piše predvsem pesmi, literarne kritike, kakšen esej, se ukvarja z glasbo in s svojimi tremi otroki. Od tega živi. Predvsem od tega zadnjega.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Brane Mozetič in Maja Kastelic: Prva ljubezen

    Gaja Kos

    Videti je, da je Brane Mozetič, ki v programu svoje založbe sicer že prej ni puščal povsem ob strani otroške književnosti, postal zagnan ustvarjalec knjig za najmlajše. Pred mano … →

  • Kdo je kdo

    Primož Čučnik

    Enkrat po tem, ko sva pred cca petnajstimi leti s Tonetom Škrjancem prevajala in pri Branetu Mozetiču izdajala knjigo izbranih pesmi Franka O’Hare, sem Tomaža … →

  • Slovensko-portugalska pesniška naveza v Braziliji

    Barbara Korun

    Stojim na velikem trgu pred lesenim podijem, na katerem dvanajstčlanski bend igra sambo. Vsenaokrog sami črni obrazi, samo v daljavi, za ogromno ritjo mladenke, ki … →

Izdelava: Pika vejica