Štirinajsta zbirka Braneta Mozetiča, ki nosi naslov Nedokončane skice neke revolucije, s svojo pojavnostjo vzbuja zanimiv občutek pretočne poezije, ki se premika med javnim in zasebnim in nikdar ne pristane ne na enem ne na drugem bregu. V štirinštiridesetih pesmih, brez naslova, ki bi jih lahko poimenovali – kakor to dela Andrej Zavrl na hrbtni strani knjige – pesmi v prozi, razumemo zgodbo, ki nima ne začetka ne konca, ampak je izsek iz dnevniške vsakdanjosti subjekta, ki se odloči, da se bo historično spopadel s kronologijo »poskusov revolucije«.Preberi