Junko Morimoto: Moja Hirošima

Prevod Urban Belina, KUD AAC Zrakogled

Gaja Kos

Moja Hirošima veliko pove že z naslovom in naslovno ilustracijo – govora bo o Hirošimi, o mestu, katerega obstoj lahko delimo na »pred« in »po«, torej pred atomsko bombo in po njej. Avtorica slikanice, ki je v Hirošimi odraščala, bralcu na ogled postavi obe podobi mesta, kar ima zavoljo kontrasta še večji učinek. Moja Hirošima – k nam je prišla v obliki dvojezične izdaje, v slovenščini in japonščini, prvič pa je bila izdana leta 1987 v angleščini – je knjiga z jasnim poslanstvom, o katerem priča cel kup pripisov na koncu slikanice. Avtorica, ki je eksplozijo preživela (na Japonskem preživele imenujejo hibakuša) in danes živi v Avstraliji, zapiše: »Samo ljudje lahko počnejo takšne stvari, kot je napovedovanje vojn, uporaba atomskih bomb ali gradnja jedrske elektrarne brez izpolnitve vseh zahtev po varnosti. To počnejo odrasli, ki ne razmišljajo o pomenu vsakega življenja. Naša odgovornost je, da otroke naučimo spoštovati človeško življenje in ceniti naravo, da ne bodo odrasli v takšne ljudi.« Knjiga, ki bi jo lahko umestili med slikanice s problemsko tematiko, je torej v prvi vrsti poziv k miru in razumu. Junko Morimoto svojo zgodbo in zgodbo svojega rojstnega mesta pove brez velikih besed, jedrnato. Bolj zgovorne so njene ilustracije, o katerih lahko v dveh od spremnih zapisov preberemo naslednje: »Zaradi avtoričinih nežnih ilustracij in preprostega jezika, ki uspešno prikaže tragedijo atomskega napada in njegove posledice, je Moja Hirošima čudovita knjiga.« In: »Slikanica Moja Hirošima, ki jo je napisala in ilustrirala Junko Morimoto, realistično, a lahkotno in z občutkom prikazuje njeno izkušnjo atomskega napada pri trinajstih letih.« Težko bi se strinjala z opisom »nežne ilustracije« in »lahkotno«; nasprotno, njene ilustracije (v njih sprva morda res lahko uzremo nežnost, ki pa se spotoma transformira v moč – nežna podoba postane močna podoba) dobesedno izžarevajo grozo oziroma grozljivost dogodka in nepredstavljivo težo njegovih posledic in prav zato pustijo močan vtis, ki ga še podkrepi foto material. Moja Hirošima, slikanica, ki stavi tako na neizprosno moč podobe (in seveda osebne izkušnje) kot na (modrega) bralca, je vse prej kot knjiga za kratkočasno in brezskrbno branje; tudi takšne je treba vzeti v roke!

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Majhna svitanja po brodolomih

    Karmen Jordan

    Drek – vsaj tisti dobesedni – v zaresni literaturi ni ravno najbolje prodajano blago. Če torej že zaidemo na ta teren, ga moramo nato vsaj čim hitreje zapustiti. To pa pomeni, da mora vse ven hitro, skoraj kot v povprečni epizodi kakšnega Family Guya, intenzivno, da se lahko nato v sklistiranem svetu odpre prostor za sublimnejše snovi.

  • Se srečajo detektiv, čarovnik, tabornik in nasilna najstnica …

    Gaja Kos

    Če je torej teorija še nekoliko nepopolna, pa je praksa izdajanja domačih in prevajanja tujih žanrskih del bogata in zanimiva. Torej veselo – in brez predsodkov – na branje!

  • Pravica do dobrih knjig

    Gaja Kos

    Kot običajno, je nekoliko zagonetno tudi vprašanje, komu je antologija namenjena – otrokom ali njihovim staršem? Obojim, seveda. Upoštevajoč pesmi same predvsem otrokom, ampak tudi odrasle so (i)zbrani verzi zmožni lopniti po glavi, jim nastaviti zrcalo ali ponuditi razgled, jih vznemiriti, razveseliti ali užalostiti.