Iz naveličanosti nad svetom v Temni paradiž …

Rosa Liksom, Temni Paradiž. Prevedla Julija Potrč. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016.

Irina Lešnik

Težko bi se domislili popolnejše oznake za čutno skandinavsko melanholijo, kot je naslov zbirke kratkih zgodb finske pisateljice Rose Liksom – Temni paradiž. Asociacijo vedno temačnih arktičnih koncev dopolnjuje podoba mehke snežne odeje, ki pusto krajino spreminja v beli raj. Mir in tišina. Kontemplacija. Ob vaški cesti kot kipi stojijo »bele snežne jerebice«. Neskončna belina sega vse do tam, kjer se »zemlja in nebo združita v neskončnost«, vse do …

»Zgrudil se bom in škripnil kar na tem kuclju, pizda.

/ Pizda, tip se niti upiral ni, kar crknil je na moji edini postelji.

/ Dovolila sem mu, da mu je prišlo vame, a v istem hipu sem ga zgrabila za vrat in ga začela na vso moč daviti. Zahropel je, duša je zapustila njegovo zašpehano telo.

/ Zajebano je bilo očistiti vso tisto svinjarijo. Ti, punca moja, si sploh ne moreš predstavljati, kako težko je zdrgniti kri in zasušeno vsebino betice.«

… ko prileti snežna kepa, zadane naravnost v bistvo. Direkten in nadvse sočen slog, začinjen z obilico kletvic in pogovornih izrazov, a hkrati presenetljivo poetičen, je zaščitna znamka Rose Liksom, ki jo nekateri že uvrščajo med sodobne klasike. Diplomirana antropologinja v duhu postpunka/postfeminizma/postmodernizma neusmiljeno secira človeško dušo v vseh svojih pojavnostih in odklonih. Moški, ženske, mladi, stari, revni in bogati … vsi s(m)o na udaru, še najbolj pa avtoričini sonarodnjaki – Finci. V slovenščini jo tokrat beremo prvič, za odličen prevod, v katerem se ohranja vsa »sočnost« izvirnika, pa se imamo zahvaliti prevajalki Juliji Potrč.

Kratke zgodbe iz Temnega paradiža so deljene v tri razdelke – Domače, Tuje, Gospodarstvo in šport – ki spominjajo na naslove časniških sklopov. Sicer se zgodbe iz vsakega razdelka vsebinsko med seboj ne razlikujejo bistveno in bi jih, kar se tiče časniških primerjav, povečini najlažje uvrstili pod skupno rubriko črna kronika. Zbirka deluje kot celota, v kateri vse zgodbe dihajo isto atmosfero bizarne patološkosti. Začetki so udarni in pri bralcu vzbujajo pričakovanje na primer: »Po tretji uri zjutraj je moški iz predala nočne omarice vzel pištolo in jo nabil. / Tisti dan je bil posvečen smrti, vsa znamenja so kazala na to. / Sem šesta generacija nacionalistov in tega me ni niti malo sram. / Medtem ko so se vojaki v oporišču oblačili v usnjene kombinezone in si obuvali pilotske škornje, je moški prišel domov, si snel nabornico, jo odložil na kuhinjsko mizo ter poljubil žensko, ki se ni nikoli smejala.« Kar sledi, je samo dopolnitev udarnega začetka, redko ga preseže, in tako zgodbe ostajajo na ravni intenzivnih vtisov, skic (»flash fiction«), ki ne razvijejo samostojnega fabulativnega loka. Nenaslovljene in zbrane v zbirko gradijo nekakšen alternativni svet fikcije, pravila katerega bralec osvoji že po nekaj prebranih zgodbah.

V središču vsake zgodbe zbirke Temni paradiž so nič kaj nebeški protagonisti. Čudaki bi bila veliko premila opredelitev zanje, saj se njihovo čudaštvo stopnjuje do skoraj nepredstavljive patološkosti. Bralci imamo priložnost temne plati človeštva spoznavati neverjetno od blizu, saj se nam liki pogosto razgaljajo v obliki prvoosebne pripovedi brez vsakršnih zadržkov. Umor je na sporedu praktično v vsakem drugem odstavku, sicer je popularen tudi samomor, motnje prehranjevanja, posilstvo, mučenje in različne seksualne fantazije, slednje še zlasti v povezavi z menihi itn. Četudi nas vsakršno pomanjkanje empatije s strani avtorice in začrtanih likov z začetka nekoliko presune, se ga že kmalu navadimo in razne duševne deviacije ter njihove posledice spremljamo brez pretiranega vznemirjenja. Rosa Liksom nas s pomočjo umirjenega tona pripovedi, ki ublaži vsebinsko še tako šokantne dogodke, ziblje v nekakšno blaženo otopelost. Takrat nastopi črni humor. In nenadoma se pred nami razprejo jasne vzporednice z realnim svetom. Zahod danes že povsem otopelo spremlja vojne zločine v državah tretjega sveta, prihod beguncev je povzročil ponovno vstajenje nacionalistov, ponekod se ženskam, homoseksualcem in vsem ostalim skupinam, ki odstopajo od norme bel heteroseksualen moški srednjega razreda, odvzema že pridobljene pravice, sodobni potrošniki smo vsega nažrti, a hkrati hlepimo po novih in novih dobrinah, pri čemer gremo posredno tudi preko trupel … Nenadoma se nam temni paradiž kaže čisto od blizu, morda katerega od likov srečamo na naši ulici, pri sosedovih, morda, in ne zavrzimo takoj te nadležne misli, morda nekaj drobcev odkrijemo celo pri sebi. Da, tudi brez krvavih rok smo lahko morilci.

In to je poleg markantnega sloga ključna kvaliteta Temnega paradiža: brez odvečnega pompa pred nas postavi popolno deziluzijo sodobne družbe. To pa je svet, ki se ga slej ko prej naveličaš. »Naveličal sem se ljudi in sveta. Dovolj imam tega praznega hrupa, vpitja borznih posrednikov, mladih, nedolžnih bančnih uslužbenk in zavarovalniških agentov, ki vedno postavljajo nove in nove zahteve.« In takrat smo na poti v temni paradiž …

O avtorju. Irina Lešnik (1989) po nekaj zbranih diplomah s področja humanistike in družboslovja piše in predava med Ljubljano in Koprom. Občasno jo odnese še kam dlje. V svojem raziskovalnem delu poskuša združiti težko ulovljivo polje umetnosti s pedagoško znanostjo in hkrati ohraniti suverenost obeh. Gledališče je njen drugi dom.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Luč temine ali o spominu na vojno

    Jasna Lasja

    Luč vojne, ki na eni strani osvetljuje razpredeno delovanje nevidnih služb, na drugi, subtilnejši, pa temino njenih posledic, je povojni roman o vojni, spletkah, zapuščenosti, razpadu družine in lažeh, ki jih zadajo starši otrokom.

  • Ranjene površine, predrte prostornine, krvaveče avre

    Silvija Žnidar

    Zbirko Membrane, membrane se tako vsekakor splača vzeti v roke, predvsem zaradi njene tematske raznolikosti, ki pokriva razne nianse urbanega življenja, se dotika tematik ustvarjanja, spolnosti, identitete, kritičnih presečišč človeka in družbe itd.

  • Svet je literatura, literatura je svet

    Silvija Žnidar

    Brez dvoma lahko trdimo, da je bil Doctorow vešč v spajanju zgodovinskih faktov in fikcije, pri čemer je ustvaril izjemno živ in razgiban konglomerat naracije, ki se bralcu morda bolj približa, oziroma mu sporoči več (in skoz različne prizme) o nekem obdobju ali dogodku kot zgodovinopisje samo.

Izdelava: Pika vejica