Iz megle na soparo, kaj pa umor?

Tadej Golob, Leninov park. Novo mesto: Goga, 2018

Veronika Šoster

Leto 2016, ko je izšlo Golobovo Jezero, prvi del serije primerov inšpektorja Tarasa Birse, bi mnogo bralcev označilo za prelomno na področju slovenskih kriminalk, čeprav žanr ni zastopan tako slabo, kot se zdi na prvi pogled – samo Avgust Demšar se podpisuje pod devet kriminalnih romanov, ki izhajajo redno že od leta 2007. Vendar pa je treba priznati, da je Jezero k nam uvedlo t. i. skandinavski noir, oziroma je to vsaj poskušalo; s turobno meglenim Bohinjskim jezerom, v katerem najdejo nerazpoznavno žensko truplo. Po velikem uspehu je bil pritisk za nadaljevanje ogromen, in zdi se, da Golob ni izkoristil naleta, saj je pričujoči drugi del, Leninov park, bolj senca Jezera kot pa njegovo udarno nadaljevanje.

Umor ni niti približno tako »atraktiven« kot prvi, pa ne zato, ker je umorjena brezdomka, ampak zato, ker razrešitev primera nikogar preveč ne zanima, dodelijo ga celo začetnici Tini, malo kasneje pa tudi zato, ker se nihče ne more izjasniti, ali je šlo za umor ali pa je naravna smrt nastopila prej. Že ob grafičnem opisu mrtve starke deluje, da bo vzdušje spet precej hladno: »Sredi glave, sredi sprijetih in umazanih las, ki so bili približno takšne barve kot starkina koža, se pravi pepelnato sivi, je zevala drobna, skoraj povsem okrogla luknja, skozi katero se je videlo migetanje drobnih belih ličink.« A sledi odklon, saj se nahajamo sredi soparne poletne Ljubljane z vsemi njenimi kinodvoranami in kavarnami, ki jih avtor izkoristi za bolj sproščeno obravnavo in vsa temina izpuhti. Tu se takoj zastavi vprašanje, kakšen naj bi potem bil Golobov »prepoznavni milje«, če ga sploh namerava ustvariti, a sprememba ni slaba stvar, saj je, iskreno rečeno, v podalpski zeleni deželici pač bolj mukotrpno poiskati ali ustvariti mračne kraje, ki bi kanalizirali Oslo Harryja Holea ali Fjällbacko Erice Falck.

Poleg brezdomstva, ki ga s pomočjo žrtve umora predstavi kot eno izmed problematik, pa se kasneje razprši na vse strani, avtor tematizira vse od begunskega vprašanja do LGBT skupnosti in celo tujske legije, zato je fokus nejasen in zmeden, sploh ker ni ničemur posvečeno res veliko časa. Že v prvem delu je bil seksizem (pre)pogost, kar se v Leninovem parku nadaljuje, za povrh pa spoznamo tudi Brajčevo homofobno stran: »Naj me samo eden od teh buzijev prime za rit, pa bo videl hudiča.« Taki prijemi niso ravno najbolj potrebni, saj sploh ne igrajo neke vloge pri primeru niti niso reflektirani s strani pripovedi. Taras in Tina kot lika ne doživita drastičnega razvoja, čeprav se spustita v »prepovedano zvezo«. Je pa v zgodbo zelo elegantno vpet Tinin dvom, ki jo grize vse od njunega pogovora v prvi sceni, ko Taras ob omembi takrat še žive brezdomke, ki ji po njegovem ni več pomoči, pove zgodbo o povoženem mačku, ki ga je bilo pač bolje uspavati. Malo več pozornosti je posvečene kriminalistoma Brajcu in Ostercu, ki ju je bilo v Jezeru težko ločiti med sabo, saj nista bila dovolj okarakterizirana, zdaj pa sta že bolj izdelana. Poleg Tarasove žene in nekaterih ožjih sodelavcev policije pa pogrešam še več (ekscentričnih) stranskih likov, s tem bi se namreč lahko razširilo tudi polje osumljencev. Upam pa, da bomo še kdaj srečali forenzika za preverjanje pisav, saj je bila kemija med njim in Tino otipljiva, kar botruje doživetemu poglavju.

Glede na razsežnost in kompleksnost primera je knjiga predolga, preveč prostora zavzema ljubezenski trikotnik, samega raziskovanja je morda za tretjino, kar škodi dinamiki. Ne preseneča, da se nekatere stvari kar naprej ponavljajo, od (pre)očitnih komentarjev glede Brajčevega nezdravega načina življenja, ki čisto uničijo »zgodbeni preobrat«, do Tarasa, ki park ob vsaki priložnosti trmasto imenuje Leninov, čeprav to niti ni ključno za zgodbo. Podobno kot v Jezeru se Golob drži bolj »znanstvenega« pristopa v slogu Simona Becketta ali serije Na kraju zločina, vendar samih dejstev ne uspe dovolj neopazno vtkati v dialoge in razmišljanja, prevečkrat se zdi, da beremo iz učbenika za forenziko (»[M]erilec krvnega tlaka z manšeto, potem elektrodi za znojenje, kot jima pravijo, čeprav to nista. Ježkasta obročka, ki nataknjena na kazalec in prstanec, povezana z elektrodami in z računalnikom, merita spremembe v mikroprevodnosti kože, sta bila njemu najljubši del poligrafskega sistema.«); patolog študentom medicine med obdukcijo razlaga snov in jih sprašuje o videnem, kar je preveč direktno. Sam zaključek knjige pridobi na hitrosti, čeprav je razrešitev primera banalna. Zdi se, da je Golob vse preveč energije vložil v to, da je Leninov park končal čim hitreje, namesto da bi se bolj posvetil ustvarjanju zapletenega primera in se nasploh bolj osredotočil na kriminalni del svoje kriminalke. Po Chaplinu potrebujemo za komedijo res le »park, policaja in lepo deklico«, za kriminalko pa vsaj še kak žmohten umor.

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Linčajmo Lyncha!

    Mojca Pišek

    V zadnjem času smo se slovenski bralci že nekoliko navadili, morda celo razvadili, da se ne rabimo razbežati in poskriti takoj, ko izide nov slovenski roman, ki je plasiran kot “detektivski roman, ki se drži žanrskih pravil tako, da jih krši”.

  • Spet ti Slovenci

    Zarja Vršič

    V novi kratkoprozni zbirki s pomenljivim naslovom Pohlep, ki je izšla lani pri novomeški založbi Goga, zvezda slovenske publicistike Miha Mazzini tako kot v svojih kolumnah nastavlja ogledalo sodobni slovenski družbi.

  • Ponovitev, ne poglobitev

    Ana Schnabl

    O romanu Petra Rezmana: Barbara in Krištof