… in beseda je otrok postala

Goce Smilevski, Heloiza: Vrnitev besed. Prevedla Sonja Dolžan. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016.

Zarja Vršič

O nesrečni ljubezni francoske srednjeveške učenjakinje Heloize in njenega učitelja Abelarda, ki se konča z njegovo kastracijo in odhodom v samostan, vemo takorekoč vse. Čeprav jih morda nismo brali, pa vsaj poznamo vsebino Rousseaujeve Julije, Twainovih Nedolžnih na tujem ali Villonove Balade dam preteklih dni, ki vsaka na svoj način obujajo njuno ljubezensko zgodbo, prvotno obeleženo v Heloizini in Abelardovi pisemski korespondenci. Tudi roman Heloiza: Vrnitev besed je še ena od mnogih variacij na staro, že dobro znano temo.

Če na platnici knjige ne bi bilo avtorjevega imena, bi verjetno mislila, da je roman napisala ženska. S tem seveda ne ciljam na (morebitne) razlike med »moško« in »žensko« pisavo (za katere sem sicer prepričana, da so veliko manjše, kot se nam včasih zdi), temveč na dejstvo, da je Heloiza predvsem knjiga o materinstvu, o izgubi otroka in o bolečini ob njegovi odsotnosti. Smilevski mojstrsko in z dobršno mero občutljivosti opisuje Heloizino boleče hrepenenje po sinu Astralabu, od katerega se je po Abelardovemu prigovarjanju, da je treba v samostanu najprej odslužiti greh, ki sta ga storila, ločila takoj po njegovem rojstvu in ga v oskrbo prepustila Abelardovi sestri v Bretanji. »In vedno sem na koncu dodajala eno prošnjo in eno upanje, povezana v eno: da bi bili on, najin sin in jaz čim prej skupaj,« si vedno znova in znova želi Heloiza.

Ampak, bo protestiral bralec, v slavnih Albelardovih pismih sin sploh ni omenjen! Odsotnost sina pa je prav tisti element, na katerem avtor zgradi svoj roman. Po eni od teorij, o katerih Smilevski nekoliko razpravlja v opombi na koncu knjige, naj bi bil avtor vseh pisem kar sam Abelard, ki se je prihodnjim rodovom želel prikazati v karseda dobri luči. Sum o tem se je porodil prav zaradi dejstva, da kljub dveh bežnih omembah rojstva sina Astralaba, v »Heloizinih« pismih o njem ni niti sledu. V pričujočem romanu se polu Heloize-ljubimke tako priključi še tisti drugi, pozabljeni in izgubljeni pol Heloize-matere, ki si bolj kot karkoli drugega želi biti ponovno združena s svojim otrokom.

Tema materinstva se, kot napoveduje že naslov, prepleta z močjo besed in glasu. Prav besede so namreč pomembna vez med materjo in otrokom: »Želela sem si, da bi ga slišala, ko bo izgovoril prvo besedo, ki jo izgovorijo vsi otroci, želela sem si, da bi slišala tudi vse besede, ki jih bo izgovoril po tem. V času, ko sem vedela, da se svet pred njegovimi očmi odpira s svojo neimenljivostjo in neznanostjo, sem si želela, da bi mu dala besede,« pripoveduje Heloiza. Ime, ki se ga ob rojstvu da otroku in ki ga potem, ko ga kliče, vedno znova in znova izgovarja, ima za Heloizo pomembno vlogo. Zanjo je pravzaprav aluzija na božje stvarjenje sveta; beseda, rojstvo in življenje so torej neločljivo povezani.

Da se odrske luči z Abelarda, ki je v romanu predstavljen kot samovšečen in ošaben intelektualec, tokrat prestavijo na Heloizo, sugerira tudi pripovedna shema romana. V prvem od sedmih delov je v prvoosebni linearni pripovedi na borih desetih straneh na hitro popisano Heloizino otroštvo, izguba matere in prvi odhod v samostan. V delih, ki sledijo, se njena zgodba (prav tako s prvoosebne perspektive) odvije še enkrat od začetka, tokrat gre pripovedovalka bolj v detajle, podrobneje opisuje svojo notranjost, pripovedna dinamika pa se upočasni. Na določenih mestih se v to drugo pripoved vrivajo deli z začetka romana, ponovijo se do potankosti iste besede, potem pa se ritem pripovedi spet umiri. Dva naratološka pristopa, ki se sicer ločita samo po gostoti in hitrosti pripovedovanja, ne izpolnjujeta pričakovane funkcije (torej še bolj osvetliti Heloizino perspektivo) in stvari za bralca le dodatno zapleteta.

Tudi konec, ki se razplete skorajda po principu deus ex machina, je ena od šibkih točk romana in ne prinese pravega bralskega zadoščenja. Zdi se, kot bi hotel Smilevski zgodbo, ki ji je na začetku posvetil vso svojo pozornost, zdaj kar se da hitro končati. Poleg tega je sentimentalnost, ki jo je avtor vse do tega trenutka spretno držal na vajetih, v zadnjem delu romana, v katerem končno nastopi Heloizin sin Astralab, pripeljana do skrajnosti. Nič manj problematičen ni niti Astralabov solzav in prenabuhel monolog, ki glede na dejstvo, da je Astralab gej, izzveni precej klišejsko.

Poleg že omenjenih idejnih nastavkov se roman nekoliko ukvarja tudi s teološkimi in družbenokritičnimi vprašanji. Pravim »nekoliko«, ker nobeno od teh vprašanj ne ponuja kakega globljega uvida, ampak gre bolj za kvazieruditsko preigravanje znanih filozofskih in svobodomiselnih idej, ki jih sodobni bralec že tako ali tako povezuje s srednjeveškimi in antičnimi misleci, junaki pa jih v dialogih zgolj pridno citirajo. Ti traktati niti ne bi bili moteči, če ne bi bili tako obsežni in vsebinsko nekoliko prazni. Heloiza je najmočnejša na tistih mestih, kjer govori prav o ‒ Heloizi, o njeni notranjosti, bolečini, občutkih krivde in predvsem neskončni materinski ljubezni.

O avtorju. Zarja Vršič (1993) je na Filozofski fakulteti v Ljubljani magistrirala iz primerjalne književnosti ter francoskega jezika, ampak jo v resnici zanima še veliko drugih stvari. Dela kot literarna kritičarka in prevajalka, včasih pa tudi kaj malega napiše.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Revolucija zaradi dežja odpade

    Zarja Vršič

    Strahopetci Josefa Škvoreckega omembe skoraj nevredno kostelško vstajo ne prikazujejo z ideološko povzdignjenega vidika, ampak z dobršno mero ironije in komičnosti, kar je bil tudi glavni razlog, da so knjigo ob izidu zelo slabo sprejeli.

  • Ko Dickens sreča Fabritiusa

    Silvija Žnidar

    Vsekakor gre za zanimivo branje, ki s skorajda tradicionalno, dickensovsko naracijo zagrabi bralca in ga v hitrem tempu pelje skozi obsežne strani, hkrati pa ga redno in z lahkoto angažira k razvozlavanju različnih sporočil, refleksij in idej.

  • »Železna zavesa« je rdeče-belo pobarvan kol

    Pavla Hvalič

    Knjiga je obvezno čtivo za vsakogar, ki si želi pobliže spoznati takratne razmere v Vzhodnem bloku, in to brez olepševanj in ovinkarjenj. »Apoteoza ščeperjenja« Sovjetske zveze je tu povsem razkrinkana.