Guido van Genechten: Veliko tekmovanje v kakcih

Sanje, prevod Stana Anželj

Gaja Kos

Mogoče ne vemo čisto natančno, zakaj, a dejstvo je, da je v določeni starosti otrokom blizu t.i. straniščni humor, kar z drugimi besedami pomeni, da se jim zdi blazno smešno vse, kar je povezano s kakanjem, pukanjem, lulanjem, skratka s takšnim in drugačnim izločanjem. To so seveda pogruntali tudi pisatelji; spomnimo se na primer na slikanico Pukec pa puka, na ilustrirano knjigo Puhec, prdeča ribica (če upoštevamo dejstvo, da običajno med bralci slikanic in bralci ilustriranih knjig obstaja starostna razlika nekaj let, prej ko slej pridemo do zaključka, da privrženost straniščnemu humorju ni le muha enodnevnica), na eno izmed knjig o Kapitanu Gatniku, ki ji je bil (verjamem, da na veliko veselje staršev) celo pridan prdopovšter, in seveda na kultno Knjigo o kakcu, majhen priročnik o trših izločkih. In zakaj pravzaprav ne bi na glas omenjali teh zadev? Saj konec koncev ne gre za kakšno skrivnost ali kaj prepovedanega. »Kdor živi, mora včasih kakati. Seveda, če si žival ali človek. Rastline so žive, vednar jim ni treba kakati,« preprosto povzame avtorica Knjige o kakcu Pernilla Stalfelt. Kakorkoli že, kakcomanija je skratka premamila tudi flamskega avtorja in ilustratorja Guida van Genechtna (ali njegovega založnika), ki ga dobro poznamo tudi pri nas, predvsem po slikanicah s simpatičnimi živalskimi liki in po kakovostnih kartonkah. Tudi v slikanici Veliko tekmovanje v kakcih bomo našli lep nabor živalskih junakov, ki se potegujejo za naziv zmagovalca tekomovanja v kakcih; to poteka celo pod kraljevsko taktirko! Zgodba, pospremljena z opozorilom, da ni primerna za občutljiva vohala, je sicer precej predvidljiva, nekatere demostracije kakcev pa vendarle dovolj izvirne in drugačne od tega, kar smo že videli ali kar bi utegnili pričakovati, da nas čisto prijetno pokratkočasijo. Tudi besedilo je živahno izpisano in pospremljeno z nekaj (priložnosti primernega) besednega humorja, ilustracije pa pisane in živahne, kot smo pri Genechtnu vajeni. Veliko tekmovanje v kakcih je navsezadnje čisto spodobna knjiga, zmotijo me le bleščice na naslovu in nekaterih ornamentih na naslovnici, do katerih nasplošno – in resnici na ljubo – gojim predsodke (dejstvo je namreč, da so v večini primerov z bleščicami nakičene nekakovstne knjige, ki poskušajo z zunanjo bleščavo premotiti in preusmeriti pozornost s slabe vsebine), tule pa so sploh v nesmiselnem kontrastu z vsebino (no ja, lesk se poda kralju in dvoru, pa vendar …). Tudi izbrani font je s svojo umetelnostjo bolj kot ne v navzkrižju z vsebino; pogled na original pokaže, da je na naslovnici uporabljen drug/bolj ustrezen font, do razgleda po notranjosti pa se nisem uspela prebiti. Prav tako ne bi bilo odveč pripisati, če je Stana Anželj, ki jo sicer poznamo kot izvrstno prevajalko iz nemščine, slikanico prevajala po originalu ali posredno. Sicer pa – naj zmaga najboljši!

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Poglej se v zrcalo, da se prepoznaš!

    Veronika Šoster

    Trenutno imamo pred sabo delo, ki ni brez napak, a je hkrati navdušujoče osvobojeno žanrskih klišejev in tako pomensko večplastno, da bi celo Ofelija potrebovala kar nekaj časa, preden bi se z branjem dotaknila njegove srži.

  • Rekviem za rajem

    Iztok Sitar

    Stripovske priredbe književnih klasikov so vedno zelo delikatne. Če se avtor strogo drži izvirnika, potem v najboljšem primeru dobimo skrajšano, a korektno obnovo literarnega dela, pri čemer se poraja vprašanje, čemu potem sploh služi strip.

  • Monoliti in dimenzije sveta prikazni

    Nika Mušič

    Če bi dimenzijam sveta brez božje pomoči Marka Pogačarja, njegovemu kratkoproznemu prvencu Bog ne bo pomagal, skušali kot nekakšen soundtrack dodati še glasbeno, bi jo gotovo lahko našli (ali pa vsaj iskali) med monoliti in dimenzijami ameriških Sunn O))).