Evropski ali hollywoodski film?

Ana Svetel, Lepo in prav. LUD Literatura, 2015. (Zbirka Prišleki)

Veronika Šoster

Pesniški prvenec Ane Svetel z naslovom Lepo in prav je poln nasprotij; je mehak in robat, topel in hladen, melodičen in raztrgan, navdušen in otožen. Je vse hkrati, je lepo in je prav, a tudi ni – kakor da si upa pesnica šele skozi napisano pesem priznati, da ni vedno vse tako, kot bi si želeli. Da mora za vsak prav obstajati tudi narobe, za vsak lepo tudi grdo. In ravno vsi ti (nezavedni) kontrasti dajejo zbirki pridih iskrivosti, odkritosti.

Na začetku zbirke, še pred delitvijo na sklope, nas s svojo neposrednostjo razoroži pesem Perspektiva žabe: »Bomo vpisali doktorate o stvareh, ki nas ne zanimajo preveč? / Bomo citirali avtorje, ki nam pravzaprav sploh niso pri srcu? / Se bomo zaposlili na uradih za enake možnosti in postali možnost?« Že sam slog pesmi, v kateri se eno za drugim vrstijo bivanjska vprašanja, na katera je nemogoče biti imun, daje slutiti, da bo zbirka napisana za nas, izgubljene »tu in zdaj«, brez olepšanih verzov. In res, že prva pesem sklopa Mesto v meni z naslovom Obiski z nameni se ubada s tako preprostim, a zahtevnim (spet nasprotje!) projektom, kot je iskanje stanovanja. 

Še mnoge druge pesmi se ukvarjajo z vsakodnevnimi zadevami, recimo z novoletnimi zaobljubami in lastniki hišnih ljubljenčkov. K temu pesnica ne pristopa zagrenjeno ali naveličano, ampak s sproščenim humorjem, ki zna biti tudi samoironičen: »in v svoji otroški sobi prepoznaš preprosto preveč predmetov / in se bojiš, da te bodo pojedli / in po Celovški srečaš preveč znancev / in se tudi bojiš, da te bodo pojedli, / (zdaj vem, da bi morala začeti pesem v prvi osebi, a je že prepozno)«. Ta način sprotnega komentiranja nam še dodatno vzbuja občutek o tem, da se pesmi pred nami izpisujejo sproti, da nastajajo v trenutkih življenja, ki nam je vsem tako lastno, a tako enako.

Vse pesmi povezujejo močna čustva, ki jih lahko takoj umestimo v življenjsko obdobje – tudi če ne bi poznali starosti pesnice, bi to lahko ugotovili, sploh zaradi njenega neumornega iskanja mesta v svetu, zabavnih opažanj (»da se bomo nekega dne, / tako kot naši starši, začeli izogibati težkim evropskim filmom«) in nenehnega vračanja k ljubezni, ljubezni, vselej ljubezni (»In četudi tu in tam sežem po kakšnem tilniku, / nikoli ne vem, kaj se skriva na drugi strani telesa, kdo se bo obrnil in mi segel v obraz«), kar sploh ni napačno, ampak le še bolj izkazuje govorkin iskren način izražanja. Ravno zato je Lepo in prav izrazito dialoška zbirka, ki zna s pravim tonom opomniti na stvari, ki so sprijaznjenim odraslim postale samoumevne, celo klišejske. In na takih točkah preseva skozi verze avtoričin boj s samo seboj; z osebo, ki bi rada, da bi bilo vse lepo in prav, čeprav globoko v sebi ve, da to ni vedno mogoče.

Temu spoznanju hoče celo ubežati v Skandinavijo (»Tja bi se veljalo odpraviti, / kar danes, kar zdaj, tja gor, / na severni tečaj.«), ki ji je večinoma posvečen celoten drugi skop s hladnejšimi pesmimi, ki so skoraj že krhke (Sever). A tudi tam trči ob enake ovire kot doma, in če bi bil to namesto pesniške zbirke hollywoodski film, bi glavna junakinja najverjetneje prišla do kakega romantičnega enoznačnega spoznanja. Toda to ni tak primer, je pa že vseeno bliže evropskemu filmu, in govorka se »počasi, po isti poti […] vrne […] domov« in pade v še zadnji sklop (Povsod sami krogi). Ta je sicer zadnji v zbirki, toda ne poslednji, saj nas zaključni verz napotuje dalje, v svet: »Tam, kjer je doma manj, se povsod odpira.« Spotoma se z rastjo govorke v pesmih nabirajo otožnost, melanholija in strah pred minljivostjo, ki se v nekaterih pesmih izkažejo za vodilne, kot se zgodi v presunljivi pesmi teti Bredi, toda nikakor ne morejo udušiti navdušenja nad vsem, kar je, kar je res lepo in je prav. »Da obstajajo komadi, po katerih otroci dobivajo imena, […] da obstaja fant, ki se je na vozičku pripeljal do gejzirja, da obstajajo ljudje, ki iz mleka delajo sir, / da obstajajo ljudje, ki govorijo sanskrt, […] da obstaja beseda za tisto svetlobo, ki preseva skozi gozd.« Za verzi utripajo vsi čudoviti ideali, ki jih svet še ni uspel popolnoma zatreti, in tudi zato je Lepo in prav zbirka, ob kateri se človek ne glede na težo in globino verzov počuti malo manj samega.

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Semifantazijski proekološki zaris tukajšnjosti

    Anja Radaljac

    Mamuti so pomemben roman; pomemben zaradi sproščene nastanitve v medprostoru zajemljivega in nezajemljivega od koder v “prostor zaznave” potiskajo marginalne realije časoprostora kar počno na poudarjeno literarno igriv način, s fragmentiranjem pripovedi, prepletanjem mnoštva pripovednih tokov, vnašanjem elementov fantazijske pripovedi ter “sproščenim pripovedništvom,” ki ni zavezano pripovedovanju “osebnih zgodb”.

  • Odsev: onkraj upa in obupa

    Klemen Kordež

    A tekom strani so se mi najprej zlagoma potem pa vedno hitreje in predvsem očitneje začele odstirati tudi težje dostopne plasti posameznih zgodb, ki so se, ne najdem boljšega izraza, začele zrcaliti in izvijati iz na prvi pogled naključnega popisovanja bolj ali manj vsakdanjih dogodkov.

  • O moškem, ki je pisal čisto kratke zgodbe

    Veronika Šoster

    Glede na prebrano bi bil lahko Pregl brez težav ghostwriter za stand up komike, saj se njegovi zapisi kar iskrijo od energije, humorja, živahnosti, posebnosti in nepričakovanosti.

Izdelava: Pika vejica