Edinstveni skupki prebranega

Lara Paukovič

Na Pisateljskem odru knjižnega sejma se je dogajalo tudi za vikend. V soboto je bil popoldne na sporedu pogovor z Ervinom Fritzem, zvečer pa klepet med Katjo Perat in Boštjanom Naratom. Za poznanstvo med njima je krivo dejstvo, da je Boštjan Katjo ob priliki označil za pripadnico svojega »plemena«, ljudi, ki ga na tak ali drugačen način nagovarjajo, pa čeprav jih pozna zgolj bežno ali sploh ne – pojem plemena mu je, je priznal, veliko bliže kot pojem generacije. Katjo prav tako moti težnja po tem, da se ustvarjalce določenega obdobja tlači v nek komplet in presoja, če je generacija močna ali ne. To je zagotovo res, je pa res tudi (kar je v nadaljevanju izpostavil Boštjan), da dejansko obstajajo elementi, skupni samo ljudem, ki so odraščali istočasno. Sedanji generaciji, denimo, je socialno mreženje, ki v veliki meri vpliva tudi na prepoznavnost (pa če si to priznamo ali ne), tako rekoč prirojeno, medtem ko ga le ena generacija pred nami morda doživlja kot nekoliko tujega oz. nekaj, kar je potrebno »posvojiti«. Seveda se Katja in Boštjan nista zadržala le pri vprašanju generacije – spretno sta prehajala med temami domoljubja, žensko-moškega vprašanja, humorja; in se, pričakovano, dotaknila tudi poteka ustvarjalnega procesa. Zanimiva je Katjina misel, da je vsak pisec edinstvena kombinacija vplivov – seveda med nami obstajajo določene podobnosti in na to, da bi bili popolnoma izvirni, pač ne moremo računati, a vendar nihče ni prebral povsem enake kombinacije knjig, ki se v vsakem od nas stapljajo na svojevrsten način. Boštjan je sicer dodal, da pri ustvarjanju ne gre vedno za ustvarjanje novega, temveč za vnovično ustvarjanje samega sebe, rutini pa se je mogoče izogniti tako, da ves čas preklapljaš med različnimi področji. Ima rutina vedno negativno konotacijo? Katja pravi, da ne. Če se mora umetnik ves čas bojevati z življenjem, nima časa, da bi ga zares premislil. Tu ji je pritegnil tudi Boštjan, ki je mnenja, da razburkane emocije ubijajo kreativnost – dolgčas je edino stanje, v katerem se lahko zares kaj zgodi.

Dan zatem, v nedeljo, je Barbara Simoniti vodila pogovor z Majo Vidmar. Beseda je večinoma tekla o njeni umetniški poti. Vidmarjeva je ena najbolj uveljavljenih pesnic pri nas, a dejala je, da ima pred javnimi nastopi še vedno tremo – pisati, pravi, je veliko laže kot govoriti. Tudi svoje prepoznavnosti ni doživljala preveč intenzivno – meni, da je imela predvsem veliko srečo, tako zaradi tega, ker je kot pesnica uspela v tedaj moškem svetu, pa tudi zato, ker lahko še vedno živi kot svobodna književnica. Svoboda je zanjo pogoj za pisanje, in če ne bi bila na svobodi, verjetno ne bi pisala, je priznala. Tako se, ko ima v načrtu pisanje, najraje kam odmakne ali kako drugače ogradi. Tudi tukaj je bila torej načeta tema ustvarjalnega procesa, ki pa ga pesnica dojema kot preveč intimnega, da bi o njem natančneje govorila. Kar se tiče vplivov na pisanje, je sicer tudi sama opisala potek, o katerem je govorila Katja dan prej: za dela, ki jih bere, izve povsem naključno – preko spleta, znancev … Tako si tudi ona s pomočjo različnih priporočil ustvarja edinstveno literarno mrežo.

Kako pomembne so za ustvarjalca nagrade? Že v okviru knjižnega sejma jih je bilo podeljenih kar nekaj. Vidmarjeva pravi, da na ustvarjanje sicer ne vplivajo, pomagajo pa pri samopotrditvi. Pogosto se zgodi tudi to, da te pričnejo ljudje, ko dobiš nagrado, dojemati drugače – bodisi v pozitivnem bodisi v negativnem smislu, ker to v njih sproži ljubosumje, za katerega je dejala, da tudi njej sami na začetku ni bilo tuje. Pohvalno, da je avtorica načela vprašanje, o katerem se malokrat govori, čeprav je verjetno vsem jasno, da (kar je povedala tudi sama) nagrada več velikokrat pomeni znanca ali celo prijatelja manj. Vidmarjeva je dejala, da v tem primeru raje obdrži prijatelja – pa vendar je vprašanje, če postavljeni pred takšno odločitev sploh še lahko operiramo s tem pojmom. Je mogoče v umetniških krogih splesti vezi, ki presegajo tekmovalnost? Samo v razmislek vsakemu od nas.

O avtorju. Lara Paukovič (1993), podiplomska študentka primerjalne književnosti in anglistike. Večino prostega časa žrtvuje za urednikovanje literarne sekcije kulturne platforme Koridor – križišča umetnosti, pisanje za različne medije, obiskovanje in organizacijo literarnih dogodkov ter pisanje lastne proze. Ljudje ji pogosto očitajo, da se ne zna zabavati. Kar je tudi res.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Usmerjanje misli in pogovarjanje

    Nika Švab

    Dogajanje na Pisateljskem odru je otvorila Brina Svit, ki je s povezovalko pogovora, prevajalko Barbaro Simoniti, predstavljala in razpravljala o svojem najnovejšem romanu z naslovom Slovenski obraz. Povod za pisanje knjige … →

  • Novi problemi in stari pristopi

    Aljaž Krivec

    Dogodkom Debatne kavarne, ki so potekali v sredo, 26. 11. – torej na otvoritveni dan knjižnega sejma –, je bilo z izjemo časovne sorodnosti skupno tudi to, da so skušali … →

  • Bi morala kot mlada ženska včasih preprosto držati jezik za zobmi?

    Anja Radaljac

    S knjižnega sejma najbrž še nobeno leto nisem prišla tako poklapana. Morda sem kriva sama, ker sem si izbrala napačne debate in sem pretekla leta izbirala … →