Dr. Wertham je imel prav

Žiga X. Gombač & Ivan Mitrevski, Zgodovina Slovenije v stripu. Dob pri Ljubljani: Založba Miš, 2017

Iztok Sitar

V petdesetih letih prejšnjega stoletja so se v Ameriki razmahnili stripovski zvezki različnih založnikov, ki so v boju za čim boljšo prodajo kar tekmovali v neokusnih scenah pretiranega nasilja, prizorih mučenja in mlakah krvi ter nebrzdane spolnosti, kar je privedlo do dušebrižniških napadov šolskih in cerkvenih krogov, ki so doživeli svoj vrhunec leta 1954 z objavo knjige psihologa Fredrica Werthama (1895–1981) Seduction of the Innocent  (Pohujšanje nedolžnih). V njej je pisal o neposredni zvezi med mladinskim kriminalom in stripom ter ga označil za družbeno škodljiv in nevaren pojav, pri čemer je izpostavil, da bi morali imeti stripi – ki jih berejo večinoma otroci in mladostniki – predvsem vzgojno nalogo.

Enega takšnih stripov, s katerim bi bil dr. Wertham vsekakor zelo zadovoljen, smo pred kratkim dobili v podobi lično oblikovanega 80 stranskega albuma scenarista Žige X. Gombača in risarja Ivana Mitrevskega Zgodovina Slovenije v stripu. Glavna junakinja simpatičnega didaktičnega stripa je živahna osnovnošolka Živa ki sta jo avtorja v sodelovanju z Narodnim muzejem zasnovala leta 2012. Živa iz muzeja, kot se glasi njeno polno ime (in naslov zbirke, v kateri je doslej izšlo pet knjig), ima namreč prav fantastično stripovsko zmožnost, da se z dotikom zgodovinskega predmeta preseli v preteklost, kjer se spoznava z ljudmi in običaji tistega časa. Tako se v prvi knjigi Živa in praBled (2012) ob dotiku zlatega našivka (najstarejšega zlatega predmeta, najdenega na območju Slovenije) znajde v bronasti dobi ob Blejskem jezeru, v katerem nazorno spoznava življenje in delo takratnih praprebivalcev. Druga knjiga, Živa, vitez in zmaj (2013) se dogaja na gradu Kamen v srednjem veku, kjer se Živa v vlogi oprode Gašperja Lambergerja znajde ob dotiku viteškega meča. V tretje se je Živa po naključju dotaknila sarkofaga egipčanske mumije v Narodnem muzeju in že se je znašla sredi dvornih spletk v času faraona Taharke v starem Egiptu ter v knjigi Živa in skrivnost mumije (2014). V četrti knjigi Živa in antični rojstni dan (2015) prek bronastega Emonca spoznava družinsko in družabno življenje v rimski Emoni, v zadnji, Živa in stiška kneginja (2016) pa se preseli v železno dobo in skupaj s Svitom, čednim izdelovalcem situl iz Vač rešuje ljubezenske težave mlade kneginje. Celotna zbirka je sicer dokaj hibridna, saj se v njej besedilo prepleta tako z ilustracijami kot s stripi.

Sicer pa lahko vse naštete predmete iz Narodnega muzeja, s pomočjo katerih je Živa obiskala različna zgodovinska obdobja, najdemo tudi v čisto pravem stripu, kar je razvidno že iz malce zavajajočega naslova, Zgodovina Slovenije v stripu. Knjiga namreč ne prinaša kronološkega prikaza slovenske zgodovine, ampak je zbirka kratkih, nepovezanih zgodbic o zgodovinskih predmetih, najdenih na področju Slovenije, ki so razstavljeni v Narodnem muzeju. Stripi so izhajali od leta 2012 do 2016 v mladinski reviji National Geographic Junior. Tako skupaj z Živo v osemintridesetih dvostranskih epizodah na samo njej lasten način preko različnih razstavnih predmetov, od neandertalske piščali izpred 60 tisoč let do slovenskih kovanih tolarjev iz časa osamosvojitve, spoznavamo zgodovino naših prednikov. Vmes pa izvemo še, kako so živeli koliščarji na ljubljanskem barju, s čim so se igrali starorimski otroci v Emoni, kdaj so prišli Slovani v naše kraje, kako so se bojevali vitezi na srednjeveških turnirjih in kako so potekali strelski dvoboji v 19. stoletju. Pa še o Prešernu, Puharju, Smrekarju in drugih zaslužnih možeh iz naše zgodovine. Da pa serija ne bi bila zgolj poučna, ampak tudi zabavna, poskrbi simpatični častihlepni barabin Razpoka, ki v časovnem stroju zasleduje malo Živo, pri čemer hoče vsakemu obdobju vtisniti svoj pečat, poleg tega pa še mastno zaslužiti, vendar na koncu vedno potegne krajši konec.

Čeprav je glavna junakinja Živa, ki je dobila ime po staroslovanski boginji življenja, ljubezni in plodnosti, kot tudi lahko izvemo v enem od stripov, pa je v središču pozornosti vselej precej bolj zanimiv in intriganten antijunak Razpoka. Z glavnimi junaki je pač tako, da ob vseh svojih dobrih lastnostih postanejo kaj kmalu stereotipni in dolgočasni, medtem ko ima pri negativcih scenarist na voljo veliko več domišljije in manevrskega prostora s široko paleto bolj ali manj slabih značilnosti, ki jih lahko uporabi pri oblikovanju antiherojskega protagonista. Tako ni naključje, da posebno pri humorističnih stripih negativni lik neredko potisne v senco osrednjega junaka in sam postane ključna osebnost stripa. Najbolj značilen primer je Iznogud scenarista Reneja Goscinnyja in risarja Jeana Tabaryja, ki se je prvič pojavil leta 1962 v seriji z naslovom Les aventures du Calife Haroun el Poussah. Energični zlobni vezir, ki hoče na vsak način in za vsako ceno postati kalif namesto kalifa, si je že v prvih epizodah pridobil simpatije bralcev in čeprav mu na kalifovskem prestolu nikoli ne uspe zamenjati dobrega, a naivnega, debelega in lenega Haruna al Pusaha, pa se mu posreči izriniti glavnega junaka iz naslova, ki se poslej imenuje po njem, Les aventures du grand vizir Iznogoud. Še prej, leta 1958, se je podobno zgodilo z mornarsko pustolovščino Marcela Remacla Les aventures du vieux Nick, kjer sta starega morskega volka Nicka in harpunarja Sebastiana, sicer simpatična, a precej sterilna lika zamenjala neroden in ne ravno najbolj bister gusar Črna brada in njegov dominantni dedek, s čimer se je serija preimenovala v Le vieux Nick et Barbe-Noire. Ravno tak prijeten zlobnež je Razpoka. Z dolgim, kljukastim in špičastim nosom v slogu Iznoguda in Črne brade nadaljuje vizualno tradicijo negativcev, poleg zlobe in pohlepa, ki krasita omenjena junaka,  pa mu je scenarist Gombač dodal še »pomanjkljivo ustno higieno, stopala strupenega vonja in spuščajoče vetrove, silnejše in nevarnejše od burje.«

Strip je risan s peresom in tušem z enodebelinsko linijo, ki jo Mitrevski ob levem obrisnem robu še potencira, s čimer dobi bralec pri sploščeni risbi svojevrsten privid volumna, obogatenega še z živahnim, a nikakor kričavim digitalnim kolorjem. Stilizirane figure, risane izključno iz profila, se redko kdaj nahajajo v trodimenzionalnem prostoru, večinoma so v slogu češkega ilustratorja Josefa Lade postavljene na spodnji okvir slike. Liki v gibanju so kljub skopi in enolični animaciji dovolj dinamični – kar avtor doseže predvsem z vijugastimi rokami – pri prikazovanju bolj ali manj zanimivega dogajanja.

Enostavna, a izjemno učinkovita risba, pri kateri je čutiti rahel vpliv Jamesa Kochalka, je v sozvočju z nevsiljivim ozadjem, pri čemer so obrisne linije računalniško sivinsko tonirane, kar daje stripu kljub oglatim linijam mehko podobo. Večja uvodna slika vsake epizode nam najprej predstavi razstavni predmet (mestoma kot fotografijo), dopolnjen z včasih malce preobširnim tekstom, potem pa se takoj začne zaplet z Razpokovimi intrigami, ki mladim bralcem na hudomušen način predstavijo delček življenja v tistem obdobju.

 

Wertham je v stripovski zgodovini (po krivici) postal sinonim za cenzuro, če pa bi videl Zgodovino Slovenije v stripu in sploh kakšne stripe danes berejo slovenski šolarji, bi se hudomušno namuznil in si galilejevsko zabrundal v brado: »In vendar sem imel prav.«

O avtorju. Iztok Sitar je risar stripov, ilustrator in karikaturist, poleg risanja pa se ukvarja tudi z zgodovino in teorijo stripa. Je avtor prve stripovske monografije pri nas Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kar te ne ubije, pusti brazgotine

    Veronika Šoster

    Zadnja platnica knjige Črna skala Belo mesto obljublja lirični triler, v katerem se protagonista »znajdeta v vrtincu umorov«, vendar pa bodo ljubitelji klasičnih kriminalk razočarani, če ne celo zmedeni.

  • Zbogom in hvala za vse ribe

    Veronika Šoster

    Neki deček, ki v strašni nesreči izgubi svoje starše, živi v omari pri teti in stricu, a sčasoma ugotovi, da je pravzaprav nekaj posebnega, saj je bil izbran, da … →